Page 135 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 135
CIRIL SOR^
»Narratio Trinitatis ad extra«
Moltmann se povsem strinja z Rahnerjevo trditvo, da je ima
nentna Trojica ojkonomska in obratno. O Sveti Trojici razmišlja v
obzorju zgodovine in se pri tem spoprijema z modernim mišljenjem.
Z ene strani zavrača omejitev Boga na ozke meje subjektivnosti
(Schleiermacher), z druge strani pa njegovo popredmetenje, ki je
vezano na objektivistično mišljenje (vse do najbolj ekstremnih po
sledic modernega pragmatizma). Pot k troedinemu Bogu vidi v
odstranitvi ideje o najvišji substanci ali absolutnem subjektu, da bi
prišli do perihoretičnega nauka o Sveti Trojici, v katerem je bivanje v
drugem in za drugega osnovno pravilo, ki se razteza na stvarjenjsko
in zgodovinsko področje. V perihorezi je namreč to, kar osebe Svete
Trojice razlikuje tisto, kar jih večno zedinja. Sam Moltmann pravi,
da je perihoretično božje življenje temelj za poseganje troedinega
Boga v zgodovino in v stvarstvo, kajti »trinitarična zgodovina ni nič
drugega kot večna perihoreza Očeta, Sina in Svetega Duha v njeni
odrešenjski predstavitvi, to pomeni v njeni odprtosti za privzetje in
združitev celotnega stvarstva« (Moltmann, 1980:174; prim. Molt
mann, 1999:277-283; Durand, 2005:54-64; Sorč, 2004:67-69). In tu
doseže vse svoj vrh v velikonočni skrivnosti.
»V nauku o Trojici se ne smemo zatekati k splošnim pojmom … V
življenju imanentne Trojice je vse edinstveno … Dejansko moremo v
nauku o imanentni Trojici samo pripovedovati … Ostati moramo na
konkretnem področju, kajti, kakor uči zgodovina, se v abstrakcijah
skrivajo herezije. V razlikovanju, o katerem nam govori razodetje, pa
je temelj pravovernosti« (Moltmann, 1980: 205; prim. Niewiadomski,
1982: 63s). V tem smislu moramo razumeti Moltmannov poskus
»narratio Trinitatis ad intra«, ki izhaja iz »narratio Trinitatis ad
extra«. Pri tem Moltmann upošteva bolj doksološki (slavilni) odnos,
kakor pa analogni, kar pomeni, da je bolj odprt za globino vzvišene
skrivnosti v strmenju in zahvaljevanju odrešenjskega izkustva: »Spo
znavamo v strmenju. S pomočjo spoznanja se človek udeležuje
življenja drugega. Spoznanje samo po sebi ne spremeni drugega v
posest spoznavajočega, ampak s pomočjo simpatije spremeni spozna
vajočega samega v deležnost pri življenju spoznanega. Spoznanje je
temelj občestva … Nova teološka poglobitev trinitarične božje zgodo
133
»Narratio Trinitatis ad extra«
Moltmann se povsem strinja z Rahnerjevo trditvo, da je ima
nentna Trojica ojkonomska in obratno. O Sveti Trojici razmišlja v
obzorju zgodovine in se pri tem spoprijema z modernim mišljenjem.
Z ene strani zavrača omejitev Boga na ozke meje subjektivnosti
(Schleiermacher), z druge strani pa njegovo popredmetenje, ki je
vezano na objektivistično mišljenje (vse do najbolj ekstremnih po
sledic modernega pragmatizma). Pot k troedinemu Bogu vidi v
odstranitvi ideje o najvišji substanci ali absolutnem subjektu, da bi
prišli do perihoretičnega nauka o Sveti Trojici, v katerem je bivanje v
drugem in za drugega osnovno pravilo, ki se razteza na stvarjenjsko
in zgodovinsko področje. V perihorezi je namreč to, kar osebe Svete
Trojice razlikuje tisto, kar jih večno zedinja. Sam Moltmann pravi,
da je perihoretično božje življenje temelj za poseganje troedinega
Boga v zgodovino in v stvarstvo, kajti »trinitarična zgodovina ni nič
drugega kot večna perihoreza Očeta, Sina in Svetega Duha v njeni
odrešenjski predstavitvi, to pomeni v njeni odprtosti za privzetje in
združitev celotnega stvarstva« (Moltmann, 1980:174; prim. Molt
mann, 1999:277-283; Durand, 2005:54-64; Sorč, 2004:67-69). In tu
doseže vse svoj vrh v velikonočni skrivnosti.
»V nauku o Trojici se ne smemo zatekati k splošnim pojmom … V
življenju imanentne Trojice je vse edinstveno … Dejansko moremo v
nauku o imanentni Trojici samo pripovedovati … Ostati moramo na
konkretnem področju, kajti, kakor uči zgodovina, se v abstrakcijah
skrivajo herezije. V razlikovanju, o katerem nam govori razodetje, pa
je temelj pravovernosti« (Moltmann, 1980: 205; prim. Niewiadomski,
1982: 63s). V tem smislu moramo razumeti Moltmannov poskus
»narratio Trinitatis ad intra«, ki izhaja iz »narratio Trinitatis ad
extra«. Pri tem Moltmann upošteva bolj doksološki (slavilni) odnos,
kakor pa analogni, kar pomeni, da je bolj odprt za globino vzvišene
skrivnosti v strmenju in zahvaljevanju odrešenjskega izkustva: »Spo
znavamo v strmenju. S pomočjo spoznanja se človek udeležuje
življenja drugega. Spoznanje samo po sebi ne spremeni drugega v
posest spoznavajočega, ampak s pomočjo simpatije spremeni spozna
vajočega samega v deležnost pri življenju spoznanega. Spoznanje je
temelj občestva … Nova teološka poglobitev trinitarične božje zgodo
133
