Page 136 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 136
RAZPRAVE, [TUDIJE
vine more osvoboditi razum, ki želi vse obvladati ter ga usposobiti
za sprejem drugega, za deležnost pri drugem. Trinitarično mišljenje
mora pripraviti pot osvobajajočemu in zdravilnemu razmišljanju o
zanemarjeni resničnosti« (Moltmann, 1980:19).
»V središču krščanske vere je zgodovina Jezusa Kristusa. V središču
Kristusove zgodovine sta njegovo trpljenje in smrt na križu,« zatrjuje
Moltmann, pri čemer močno upošteva Lutrovo teologijo križa.10
Moltmannov pogled na nauk o Sveti Trojici in mestu kenoze znotraj
le-te, najlaže spoznamo ob poglobitvi v njegovo knjigo Trinität und
Reich Gottes. V prvem poglavju tega dela govori Moltmann o potreb
nosti vrnitve k trinitaričnemu načinu mišljenja. Do tega pridemo po
izkustvu, ki ga ima Bog z nami (in ne samo po izkustvu, ki ga imamo
mi z Bogom!), pomembno je, kaj pomenim jaz Bogu. Ko človek v
veri spozna, kako Bog njega izkuša, tedaj ni Bog zanj abstrakten
pravzrok sveta ali neznani izvor njegovega čustva brezpogojne od
visnosti, ampak žívi Bog. To izkustvo vodi do spoznanja, da Bog
trpi z nami in za nas. Tukaj Moltmann odkriva božji pathos (Pathos
Gottes), božjo bolečino in celo »tragedijo v Bogu« (Tragödie in
Gott). Toda vse to je izraz božje svobodne ljubezni (prim. Moltmann,
1980: 36-76).
V praksi sta velika ovira za trinitarični način mišljenja sprevrženje
teološke dogmatike v etiko ali politiko. Moltmann zavrača dva
pristopa k nauku o Sveti Trojici: substancializem (Bog kot najvišja
substanca) in subjektivizem (Bog kot najvišji subjekt). Prvi s pomočjo
kozmoloških dokazov o Bogu izhaja iz končnosti sveta in mu po
stavlja nasproti neskončno bit (tukaj v zvestobi Karlu Barthu označi
»analogio entis« za nezadostno); drugi pa izhaja iz izkustva novo
dobnega evropskega človeka o lastni eksistenci in zavesti o sebi:
»Človek ne potrebuje več Boga zato, da mu razloži svet, pač pa, da
bi eksistiral samozavestno, samostojno in v spoštovanju do samega
sebe« (Moltmann, 1980:29).
10 J. Moltmann (1989): Der Weg Jesu Christi: 17. Najbolj odmevno Molt
mannovo delo, ki mu je tudi najbolj pri srcu, je vsekakor Der gekreuzigte
Gott. To delo je prevedeno v hrvaški jezik: J. Moltmann, Raspeti Bog, Ex libris,
Reka 2005. Tu tudi na str. 382–407 Moltmannov odgovor na kritike Križanega
Boga.
134
vine more osvoboditi razum, ki želi vse obvladati ter ga usposobiti
za sprejem drugega, za deležnost pri drugem. Trinitarično mišljenje
mora pripraviti pot osvobajajočemu in zdravilnemu razmišljanju o
zanemarjeni resničnosti« (Moltmann, 1980:19).
»V središču krščanske vere je zgodovina Jezusa Kristusa. V središču
Kristusove zgodovine sta njegovo trpljenje in smrt na križu,« zatrjuje
Moltmann, pri čemer močno upošteva Lutrovo teologijo križa.10
Moltmannov pogled na nauk o Sveti Trojici in mestu kenoze znotraj
le-te, najlaže spoznamo ob poglobitvi v njegovo knjigo Trinität und
Reich Gottes. V prvem poglavju tega dela govori Moltmann o potreb
nosti vrnitve k trinitaričnemu načinu mišljenja. Do tega pridemo po
izkustvu, ki ga ima Bog z nami (in ne samo po izkustvu, ki ga imamo
mi z Bogom!), pomembno je, kaj pomenim jaz Bogu. Ko človek v
veri spozna, kako Bog njega izkuša, tedaj ni Bog zanj abstrakten
pravzrok sveta ali neznani izvor njegovega čustva brezpogojne od
visnosti, ampak žívi Bog. To izkustvo vodi do spoznanja, da Bog
trpi z nami in za nas. Tukaj Moltmann odkriva božji pathos (Pathos
Gottes), božjo bolečino in celo »tragedijo v Bogu« (Tragödie in
Gott). Toda vse to je izraz božje svobodne ljubezni (prim. Moltmann,
1980: 36-76).
V praksi sta velika ovira za trinitarični način mišljenja sprevrženje
teološke dogmatike v etiko ali politiko. Moltmann zavrača dva
pristopa k nauku o Sveti Trojici: substancializem (Bog kot najvišja
substanca) in subjektivizem (Bog kot najvišji subjekt). Prvi s pomočjo
kozmoloških dokazov o Bogu izhaja iz končnosti sveta in mu po
stavlja nasproti neskončno bit (tukaj v zvestobi Karlu Barthu označi
»analogio entis« za nezadostno); drugi pa izhaja iz izkustva novo
dobnega evropskega človeka o lastni eksistenci in zavesti o sebi:
»Človek ne potrebuje več Boga zato, da mu razloži svet, pač pa, da
bi eksistiral samozavestno, samostojno in v spoštovanju do samega
sebe« (Moltmann, 1980:29).
10 J. Moltmann (1989): Der Weg Jesu Christi: 17. Najbolj odmevno Molt
mannovo delo, ki mu je tudi najbolj pri srcu, je vsekakor Der gekreuzigte
Gott. To delo je prevedeno v hrvaški jezik: J. Moltmann, Raspeti Bog, Ex libris,
Reka 2005. Tu tudi na str. 382–407 Moltmannov odgovor na kritike Križanega
Boga.
134
