Page 161 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 161
NENAD HARDI - VITOROVI^
in »teološki pojem zora križanega Kristusa je nauk o Trojici« (Molt
mann, 1972/1974:240-41). Zaradi vsega tega je Moltmann v tej točki
kritičen tudi do Petersona, ki je svojo kritiko Carla Schmitta zastavil
kot poskus »dokazati nemožnost sleherne politične teologije«,17
medtem ko je za Moltmanna križanje Jezusa ravno politični dogodek
par excellence.
Teologija križa kot nauk o Trojici zavzema pri Moltmannu cen
tralno mesto, njene implikacije za Moltmannovo politično teologijo
so nepogrešljive, čeprav ima tudi resne hibe. Prikaz njenih pridobitev
in pomanjkljivosti bi presegel okvire pričujočega teksta. Tu lahko
zgolj izrazim prepričanje, da je (poleg močnega vpliva liberalne
teologije) med razlogi18 za to, da se Moltmann, kljub zelo drago
cenim pridobitvam svoje teologije križa/Trojice, tudi z njo pravzaprav
oddaljuje od krščanske ortodoksije, gotovo ravno primat, ki ga daje
ortopraksiji. Interesi in potrebe njegovega političnega angažmaja
mu zato določajo politično teologijo in celo nauk o Trojici. Čeprav
Moltmann ni prvi, ki je zanikal hierarhičnost med osebami Trojice,
je to pri njem simptomatično: Skuša namreč izpodbiti sleherno točko,
17 Erik Peterson, Theologische Traktate, 1951, str. 147 (Moltmann, 1984, str. 55).
18 Če naj zgolj naštejem nekatere izmed problematičnih momentov: Molt
mannov »hiperdialektični« pristop, to je (poleg upravičene odprave abstraktno-
-metafizičnih konstruktov in afirmacije konkretno-razodetega) že kar heglovska
Aufhebung vsega transcendentnega in redukcija na imanentno, se na ravni doktrine
o Trojici kaže npr. kot redukcija Duha na neosebni učinek križa kot dogodka, ki
spočenja ljubezen do zapuščenih, in redukcija vloge Sina na zgled, ki je novemu
človeštvu utrl pot. Kot tak sicer je predstavnik novega človeštva, toda ne v smislu
substitucijske smrti. Kristus po Moltmannu ni umrl namesto nas, temveč se
je v dogodku križa Bog le solidariziral s smrtnim človeštvom. Za Moltmanna
je Bog povsod v trpljenju. Od tod lahko izpelje Božjo solidarnost z zatiranimi
in ubogimi, ne pa tudi odrešenja brezbožnikov. Odrešenje ni doseženo s strani
križanega Kristusa, ampak ga dosegamo s tem, da ljubimo, kakor ljubi Bog.
Na ravni politične teologije je glavna implikacija te »hiperdialektike« skorajda
nietzschejevsko dojemanje onstranskosti. Zato je prisiljen obljube evangelija
»aktualizirati« kot tostransko emancipacijo ljudstva. Prizadevanje za pravičnejšo
družbo in nasploh solidarnost tako pri Moltmannu nista nekaj, kar je (tudi
kristjanova) dolžnost (npr. Barth), temveč sta pravzaprav uresnič e-vanje Božjega
odrešenja.
159
in »teološki pojem zora križanega Kristusa je nauk o Trojici« (Molt
mann, 1972/1974:240-41). Zaradi vsega tega je Moltmann v tej točki
kritičen tudi do Petersona, ki je svojo kritiko Carla Schmitta zastavil
kot poskus »dokazati nemožnost sleherne politične teologije«,17
medtem ko je za Moltmanna križanje Jezusa ravno politični dogodek
par excellence.
Teologija križa kot nauk o Trojici zavzema pri Moltmannu cen
tralno mesto, njene implikacije za Moltmannovo politično teologijo
so nepogrešljive, čeprav ima tudi resne hibe. Prikaz njenih pridobitev
in pomanjkljivosti bi presegel okvire pričujočega teksta. Tu lahko
zgolj izrazim prepričanje, da je (poleg močnega vpliva liberalne
teologije) med razlogi18 za to, da se Moltmann, kljub zelo drago
cenim pridobitvam svoje teologije križa/Trojice, tudi z njo pravzaprav
oddaljuje od krščanske ortodoksije, gotovo ravno primat, ki ga daje
ortopraksiji. Interesi in potrebe njegovega političnega angažmaja
mu zato določajo politično teologijo in celo nauk o Trojici. Čeprav
Moltmann ni prvi, ki je zanikal hierarhičnost med osebami Trojice,
je to pri njem simptomatično: Skuša namreč izpodbiti sleherno točko,
17 Erik Peterson, Theologische Traktate, 1951, str. 147 (Moltmann, 1984, str. 55).
18 Če naj zgolj naštejem nekatere izmed problematičnih momentov: Molt
mannov »hiperdialektični« pristop, to je (poleg upravičene odprave abstraktno-
-metafizičnih konstruktov in afirmacije konkretno-razodetega) že kar heglovska
Aufhebung vsega transcendentnega in redukcija na imanentno, se na ravni doktrine
o Trojici kaže npr. kot redukcija Duha na neosebni učinek križa kot dogodka, ki
spočenja ljubezen do zapuščenih, in redukcija vloge Sina na zgled, ki je novemu
človeštvu utrl pot. Kot tak sicer je predstavnik novega človeštva, toda ne v smislu
substitucijske smrti. Kristus po Moltmannu ni umrl namesto nas, temveč se
je v dogodku križa Bog le solidariziral s smrtnim človeštvom. Za Moltmanna
je Bog povsod v trpljenju. Od tod lahko izpelje Božjo solidarnost z zatiranimi
in ubogimi, ne pa tudi odrešenja brezbožnikov. Odrešenje ni doseženo s strani
križanega Kristusa, ampak ga dosegamo s tem, da ljubimo, kakor ljubi Bog.
Na ravni politične teologije je glavna implikacija te »hiperdialektike« skorajda
nietzschejevsko dojemanje onstranskosti. Zato je prisiljen obljube evangelija
»aktualizirati« kot tostransko emancipacijo ljudstva. Prizadevanje za pravičnejšo
družbo in nasploh solidarnost tako pri Moltmannu nista nekaj, kar je (tudi
kristjanova) dolžnost (npr. Barth), temveč sta pravzaprav uresnič e-vanje Božjega
odrešenja.
159
