Page 162 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 162
RAZPRAVE, [TUDIJE
za katero se mu zdi, da bi se je strukture politične oblasti in družbene
moči lahko polastile in jo uporabile za svoje (samo)utemeljevanje
oziroma utrjevanje. Tako Moltmannovo branje Pisma poudarja zgolj
solidarnost, ignorira pa vse zapovedi glede podrejanja in spoštljivega
odnosa do svetnih gospodarjev, četudi so ti slabi (npr. 1 Tim 2,1-4;
Rim 3,1-7; Jud 1,8-10; 1 Pt 2,18), ter prisotnost koncepta vodstva/
podrejanja nasploh (npr. Kol 3,18).19 Pristop, kakršnega ima liberalna
teologija do bibličnih tekstov, mu namreč omogoča, da takšna mesta
ali kar cele spise odpravi kot poznejše interpelacije in psevdoepi-
grafe, nastale pod vplivom imperialne politične teologije. A zato
zanika tudi sleherno subordinacijo in monarhičnost v odnosih oseb
Trojice.20
Podobno tudi očita Barthu, da je padel v zanesenjaštvo, ker je
vztrajal na razumevanju, da je Jezus Kristus že zdaj vesoljni vladar
(pantokrator), ki so mu podrejene vse sile in oblasti, in da kristjani
že zdaj na nek način z njim sovladajo (Moltmann, 1984:158). Molt
mann poudarja nevarnost instrumentalizacije takšnega razumeva
nja, ki ga imenuje »triumfalizem«, kot klerikalnega pokroviteljstva
nad družbo. Seveda tudi sam ne more povsem zanikati, da Kristus že
vlada, vendar govori o »eshatološkem pridržku«. S tem pa ne misli
zgolj nekega »še ne«, saj bi v tem primeru šlo le za kvantitativno in
časovno razliko, ki bi onemogočala legitimiranje oblasti tu in zdaj,
vendar ne tudi načelno. Moltmannu pa gre ravno za načelno onemo
gočanje sleherne oblasti. Zdi se mu, da podporo za svoje stališče
najde v Pavlovem Pismu Korinčanom: »Anti-entuziastični ’še ne’ je
pri Pavlu hrbtna stran besede o križu, ki jo je pridigal Korinčanom.«
(41) Zato naj bi šlo za kvalitativno razliko, ki »ni v onstranstvu
krščanskega upanja, temveč v ’križupodobnosti’ njegovega tostran
stva«. Šlo naj bi namreč za način, kako Kristus vlada. Temu seveda
na eni ravni ni mogoče ugovarjati, z Moltmannom se preprosto
moramo strinjati. Sporočilo o tem, da se je tisti, ki je edini pravi
19 Sam sem prepričan, da naštete vrstice nikakor ne legitimirajo svetnih oblasti
in moškega šovinizma, toda tukaj ni prostora, da bi to dokazovali in raziskovali,
kakšne implikacije imajo za držo in ravnanje kristjanov.
20 Nenazadnje zato tudi rabi izraz monoteizem v zoženem pomenu, ki
izključuje možnost, da bi se nanašal na Boga, ki je Trojica.
160
za katero se mu zdi, da bi se je strukture politične oblasti in družbene
moči lahko polastile in jo uporabile za svoje (samo)utemeljevanje
oziroma utrjevanje. Tako Moltmannovo branje Pisma poudarja zgolj
solidarnost, ignorira pa vse zapovedi glede podrejanja in spoštljivega
odnosa do svetnih gospodarjev, četudi so ti slabi (npr. 1 Tim 2,1-4;
Rim 3,1-7; Jud 1,8-10; 1 Pt 2,18), ter prisotnost koncepta vodstva/
podrejanja nasploh (npr. Kol 3,18).19 Pristop, kakršnega ima liberalna
teologija do bibličnih tekstov, mu namreč omogoča, da takšna mesta
ali kar cele spise odpravi kot poznejše interpelacije in psevdoepi-
grafe, nastale pod vplivom imperialne politične teologije. A zato
zanika tudi sleherno subordinacijo in monarhičnost v odnosih oseb
Trojice.20
Podobno tudi očita Barthu, da je padel v zanesenjaštvo, ker je
vztrajal na razumevanju, da je Jezus Kristus že zdaj vesoljni vladar
(pantokrator), ki so mu podrejene vse sile in oblasti, in da kristjani
že zdaj na nek način z njim sovladajo (Moltmann, 1984:158). Molt
mann poudarja nevarnost instrumentalizacije takšnega razumeva
nja, ki ga imenuje »triumfalizem«, kot klerikalnega pokroviteljstva
nad družbo. Seveda tudi sam ne more povsem zanikati, da Kristus že
vlada, vendar govori o »eshatološkem pridržku«. S tem pa ne misli
zgolj nekega »še ne«, saj bi v tem primeru šlo le za kvantitativno in
časovno razliko, ki bi onemogočala legitimiranje oblasti tu in zdaj,
vendar ne tudi načelno. Moltmannu pa gre ravno za načelno onemo
gočanje sleherne oblasti. Zdi se mu, da podporo za svoje stališče
najde v Pavlovem Pismu Korinčanom: »Anti-entuziastični ’še ne’ je
pri Pavlu hrbtna stran besede o križu, ki jo je pridigal Korinčanom.«
(41) Zato naj bi šlo za kvalitativno razliko, ki »ni v onstranstvu
krščanskega upanja, temveč v ’križupodobnosti’ njegovega tostran
stva«. Šlo naj bi namreč za način, kako Kristus vlada. Temu seveda
na eni ravni ni mogoče ugovarjati, z Moltmannom se preprosto
moramo strinjati. Sporočilo o tem, da se je tisti, ki je edini pravi
19 Sam sem prepričan, da naštete vrstice nikakor ne legitimirajo svetnih oblasti
in moškega šovinizma, toda tukaj ni prostora, da bi to dokazovali in raziskovali,
kakšne implikacije imajo za držo in ravnanje kristjanov.
20 Nenazadnje zato tudi rabi izraz monoteizem v zoženem pomenu, ki
izključuje možnost, da bi se nanašal na Boga, ki je Trojica.
160
