Page 163 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 163
NENAD HARDI - VITOROVI^
Gospodar in ki ima edini vso oblast in moč, odločil, da svojih
sovražnikov ne pokonča, ampak namesto njih pretrpi prekletstvo
smrti, je vsekakor sámo srce evangelija. Kralj se je ponižal v služab
nika, odkupil svoje sovražnike in zato tudi od njih, ki jih je s tem
naredil za podanike in jih celo imenuje prijatelje, pričakuje podobno
držo.
Toda Moltmann v nadaljevanju izrecno zatrdi, da »Kristusova
oblast ni ’kraljevska’ (Barth), temveč oblast poslušnega Božjega
služabnika (Flp 2), prijateljstvo Jagnjeta« (Moltmann, 1984:158). S
tem po eni strani daje Barthovi interpretaciji kalvinovskega nauka
o Kristusovi vladavini prednost pred luteranskim naukom o dveh
državah, saj gre nenazadnje za eno izmed temeljnih postavk Bar
menske teološke deklaracije, ki jo je leta 1934 sprejela Veroizpovedna
cerkev, po drugi strani pa v strahu pred možnostjo zlorabe odreka
tej vladavini eno celo plat. Po eni strani se Moltmann torej ne bi
strinjal, da je Jezusova oblast »čista religiozna vladavina« (Küng),21
ločena od področja političnega, po drugi strani pa Jezus vlada zgolj s
služenjem, tako kot rešuje s trpljenjem in »osvobaja od večne smrti
s svojo smrtjo, s tem, da je umrl namesto nas« (Moltmann, 1984:158).
Pri tem Moltmann tu zamolči tako vstajenje kot ponovni prihod,
ravno tako kakor je maloprej Jezusa identificiral z jagnjetom, ne pa
tudi z levom (Raz 5,5-6); kakor da naziv Kristus ne bi pomenil ravno
Maziljenec, s tem pa Kralj in Sodnik (Apd 17,31).
Moltmann se namreč lovi in omahuje med popolnim prevzemom
novoveškega spraševanja, ki ni več »kaj je res?«, »katera doksa je
resnična, pravilna?«, ampak »kako funkcionira?«, »kakšne posledice
za ravnanje ljudi ima lahko poljubna doksa?«, »kakšni doksi pritr
jevati, da bo praksa pravilna?«, na eni strani in bibličnim razodetjem
na drugi. Toda če je Bog govoril, potem je Barth upravičeno začel s
tem, kar je Bog povedal o sebi, ne pa s kritiko krščanske prakse. Zato
bi si upal reči, da ravno v tolikšni meri, kolikor Moltmann misli, da
njegova in Metzova politična teologija »presega« Bartha (Moltmann,
1984:162), žal pravzaprav pada nazaj za Bartha in zapravlja prido
bitve Barthove teologije. In vendar ne smemo prezreti njenih lastnih
21 Hans Küng, Die Kirche, Freiburg, 1967, str. 64. (Moltmann, 1984:158).
161
Gospodar in ki ima edini vso oblast in moč, odločil, da svojih
sovražnikov ne pokonča, ampak namesto njih pretrpi prekletstvo
smrti, je vsekakor sámo srce evangelija. Kralj se je ponižal v služab
nika, odkupil svoje sovražnike in zato tudi od njih, ki jih je s tem
naredil za podanike in jih celo imenuje prijatelje, pričakuje podobno
držo.
Toda Moltmann v nadaljevanju izrecno zatrdi, da »Kristusova
oblast ni ’kraljevska’ (Barth), temveč oblast poslušnega Božjega
služabnika (Flp 2), prijateljstvo Jagnjeta« (Moltmann, 1984:158). S
tem po eni strani daje Barthovi interpretaciji kalvinovskega nauka
o Kristusovi vladavini prednost pred luteranskim naukom o dveh
državah, saj gre nenazadnje za eno izmed temeljnih postavk Bar
menske teološke deklaracije, ki jo je leta 1934 sprejela Veroizpovedna
cerkev, po drugi strani pa v strahu pred možnostjo zlorabe odreka
tej vladavini eno celo plat. Po eni strani se Moltmann torej ne bi
strinjal, da je Jezusova oblast »čista religiozna vladavina« (Küng),21
ločena od področja političnega, po drugi strani pa Jezus vlada zgolj s
služenjem, tako kot rešuje s trpljenjem in »osvobaja od večne smrti
s svojo smrtjo, s tem, da je umrl namesto nas« (Moltmann, 1984:158).
Pri tem Moltmann tu zamolči tako vstajenje kot ponovni prihod,
ravno tako kakor je maloprej Jezusa identificiral z jagnjetom, ne pa
tudi z levom (Raz 5,5-6); kakor da naziv Kristus ne bi pomenil ravno
Maziljenec, s tem pa Kralj in Sodnik (Apd 17,31).
Moltmann se namreč lovi in omahuje med popolnim prevzemom
novoveškega spraševanja, ki ni več »kaj je res?«, »katera doksa je
resnična, pravilna?«, ampak »kako funkcionira?«, »kakšne posledice
za ravnanje ljudi ima lahko poljubna doksa?«, »kakšni doksi pritr
jevati, da bo praksa pravilna?«, na eni strani in bibličnim razodetjem
na drugi. Toda če je Bog govoril, potem je Barth upravičeno začel s
tem, kar je Bog povedal o sebi, ne pa s kritiko krščanske prakse. Zato
bi si upal reči, da ravno v tolikšni meri, kolikor Moltmann misli, da
njegova in Metzova politična teologija »presega« Bartha (Moltmann,
1984:162), žal pravzaprav pada nazaj za Bartha in zapravlja prido
bitve Barthove teologije. In vendar ne smemo prezreti njenih lastnih
21 Hans Küng, Die Kirche, Freiburg, 1967, str. 64. (Moltmann, 1984:158).
161
