Page 165 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 165
Robert Inhof
LASTNA PODOBA IN PODOBA
JEZUSA KRISTUSA PRI NIKOLAJU BEERU
Nikolaj Beer je eden od redkih slikarjev, ki tudi svoje lastne
ustvarjalne krize in poraze sprejemajo brez samopomilovanja in
obtoževanj vsega in vsakogar okrog sebe. Po nekajletnem obdobju
likovnega zatišja je Beeru zopet uspelo najti tisto prvinsko moč, ki
je odlikovala njegova dela do sredine devetdesetih let. Značilnost,
ki pa ostaja navzoča v njegovem slikarstvu, je njegova ironija. Beer
interpertira tudi najbolj mračna in boleča poglavja iz lastnega in
obče človeškega življenja ironično. To seveda ne pomeni, da je slikar
neresen ali da poskuša biti humorističen. Humor oziroma satira
je sicer ena od bistvenih značilnosti Beerovega opusa. Toda satira,
zajeta v njegovih delih, ni navzoča z namenom, ki bi vnaprej računal
na predvidene odzive. Satira je – prav tako kakor napisi na njegovih
slikah – ena od temeljnih slikarjevih duhovnih predpostavk, brez
katerih večina njegovih slik ne bi imela takšne prvinske neposred
nosti, kot jo imajo.
Za Nikolaja Beera je bilo prelomno leto 1992. Takrat je imel v
Galeriji Murska Sobota veliko pregledno razstavo, ki jo je pripravil
Franc Obal. Leta 1993 je pri založbi EWO izšla tudi monografija,
ki jo je napisal Lev Menaše. Tako razstava kot kakor knjiga sta
pripom ogli, da se je Beeru uspelo izviti iz doslejšnje slikarske
anonimnosti. Vse do konca devetdesetih let je bil za Beera značilen
izjemen komercialni uspeh, ki je bil morda celo prevelik, saj je
povpraševanje presegalo ponudbo. To je po svoje zelo čudno, kajti
Beer ni bil nikoli všečen slikar, razen s kakšnimi slikami, ki jih je
naredil po naročilu. Res pa je, da za povprečen meščanski okus
tudi povsem moteč in neprijetna čustva zbujajoč ni nikoli bil. Ko
163
LASTNA PODOBA IN PODOBA
JEZUSA KRISTUSA PRI NIKOLAJU BEERU
Nikolaj Beer je eden od redkih slikarjev, ki tudi svoje lastne
ustvarjalne krize in poraze sprejemajo brez samopomilovanja in
obtoževanj vsega in vsakogar okrog sebe. Po nekajletnem obdobju
likovnega zatišja je Beeru zopet uspelo najti tisto prvinsko moč, ki
je odlikovala njegova dela do sredine devetdesetih let. Značilnost,
ki pa ostaja navzoča v njegovem slikarstvu, je njegova ironija. Beer
interpertira tudi najbolj mračna in boleča poglavja iz lastnega in
obče človeškega življenja ironično. To seveda ne pomeni, da je slikar
neresen ali da poskuša biti humorističen. Humor oziroma satira
je sicer ena od bistvenih značilnosti Beerovega opusa. Toda satira,
zajeta v njegovih delih, ni navzoča z namenom, ki bi vnaprej računal
na predvidene odzive. Satira je – prav tako kakor napisi na njegovih
slikah – ena od temeljnih slikarjevih duhovnih predpostavk, brez
katerih večina njegovih slik ne bi imela takšne prvinske neposred
nosti, kot jo imajo.
Za Nikolaja Beera je bilo prelomno leto 1992. Takrat je imel v
Galeriji Murska Sobota veliko pregledno razstavo, ki jo je pripravil
Franc Obal. Leta 1993 je pri založbi EWO izšla tudi monografija,
ki jo je napisal Lev Menaše. Tako razstava kot kakor knjiga sta
pripom ogli, da se je Beeru uspelo izviti iz doslejšnje slikarske
anonimnosti. Vse do konca devetdesetih let je bil za Beera značilen
izjemen komercialni uspeh, ki je bil morda celo prevelik, saj je
povpraševanje presegalo ponudbo. To je po svoje zelo čudno, kajti
Beer ni bil nikoli všečen slikar, razen s kakšnimi slikami, ki jih je
naredil po naročilu. Res pa je, da za povprečen meščanski okus
tudi povsem moteč in neprijetna čustva zbujajoč ni nikoli bil. Ko
163
