Page 166 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 166
RAZPRAVE, [TUDIJE
govorimo o komercialnem uspehu, se ne moremo znebiti dejstva, da
govorimo o tabuju in da se za pravega umetnika nekako ne spodobi,
da živi od svojega dela, temveč bi moral stradati, ker ga zavrača ali
ne razume pov-prečno občinstvo, ki mu je edini umetnik le tisti, ki
deli van Goghovo življensko usodo. Vendar pa dejanska nevarnost
tiči v dejstvu, da komercialna uspešnost obenem ne pomeni tudi
umetniške pomembn osti.
V čem torej iskati vzroke za Beerov uspeh? Po mojem deloma
v dejstvu, da gre za umetnika, ki je vse svoje delo črpal iz kraja, ki
ga on najbolj pozna, javnost pa najmanj – iz okolice Križevcev na
Goričkem. Deloma pa v dejstvu, da Beer pojmuje svoj poklic slikarja
dobesedno kot poklic (Beruf) in bi slikal tako kot slika, četudi ga ne
bi priznal nihče in bi moral za preživetje opravljati kakšno drugo
delo. Deloma pa razlog za njegov uspeh tiči v njegovi iskrenosti in
izžarevajoči prvinski moči njegovih slik. Beer neke nove revolucije
sicer ne naredi in mu tudi ni potrebna. Formalne iztočnice mu še
vedno predstavljajo Vincent van Gogh, Chaim Soutine, Frank Auer
bach in Leon Kossoff. Te iztočnice mu pripomorejo k temu, da slika
po svoje, četudi nas določene slike spominjajo na katerega od naštet ih
avtorjev. Beer si ustvari likovni izraz, ki mu je soroden. Če bi slikal
drugače, bi se pretvarjal.
Pa tudi to, kar slika, je segment lastnega izkustva. Njegove slike
njiv niso slike mestnih ali nedeljskih slikarjev, ki jim njiva predstavlja
zgolj privlačen motiv. Beer pozna to, kar slika. Njiva, ki jo slika, je
»njegova« njiva, saj je pri delu na njivi preživel dobršen del svoje
mladosti. Stara in razpadajoča hiša je »njegova« hiša in strahovi
kot Saturni, ki použivajo vse okrog sebe, so njegovi strahovi, strast
do življenja je njegova strast. Ironija, ki jo izražajo njegove slike, je
njegova ironija. Beerova ironija predstavlja tisto apotropejsko gesto, ki
odvrača malodušje. Pri tem se slikar ne postavi v pozicijo vsevednega
in dogmatičnega komentatorja, pač pa na zelo pošten način postavi
pred ironično ost tudi sebe in svoje delo.
Po komercialno velikem in za umetnika zelo frustrirajočem ob
dobju je Beerova ustvarjalnost – ravno ob pomoči ustvarjalne krize
– dobila nov zamah. Leta 2002 je Nikolaj Beer na razstavi v mali
galeriji Galerije Murska Sobota razstavil svoja najnovejša dela. Šlo je
164
govorimo o komercialnem uspehu, se ne moremo znebiti dejstva, da
govorimo o tabuju in da se za pravega umetnika nekako ne spodobi,
da živi od svojega dela, temveč bi moral stradati, ker ga zavrača ali
ne razume pov-prečno občinstvo, ki mu je edini umetnik le tisti, ki
deli van Goghovo življensko usodo. Vendar pa dejanska nevarnost
tiči v dejstvu, da komercialna uspešnost obenem ne pomeni tudi
umetniške pomembn osti.
V čem torej iskati vzroke za Beerov uspeh? Po mojem deloma
v dejstvu, da gre za umetnika, ki je vse svoje delo črpal iz kraja, ki
ga on najbolj pozna, javnost pa najmanj – iz okolice Križevcev na
Goričkem. Deloma pa v dejstvu, da Beer pojmuje svoj poklic slikarja
dobesedno kot poklic (Beruf) in bi slikal tako kot slika, četudi ga ne
bi priznal nihče in bi moral za preživetje opravljati kakšno drugo
delo. Deloma pa razlog za njegov uspeh tiči v njegovi iskrenosti in
izžarevajoči prvinski moči njegovih slik. Beer neke nove revolucije
sicer ne naredi in mu tudi ni potrebna. Formalne iztočnice mu še
vedno predstavljajo Vincent van Gogh, Chaim Soutine, Frank Auer
bach in Leon Kossoff. Te iztočnice mu pripomorejo k temu, da slika
po svoje, četudi nas določene slike spominjajo na katerega od naštet ih
avtorjev. Beer si ustvari likovni izraz, ki mu je soroden. Če bi slikal
drugače, bi se pretvarjal.
Pa tudi to, kar slika, je segment lastnega izkustva. Njegove slike
njiv niso slike mestnih ali nedeljskih slikarjev, ki jim njiva predstavlja
zgolj privlačen motiv. Beer pozna to, kar slika. Njiva, ki jo slika, je
»njegova« njiva, saj je pri delu na njivi preživel dobršen del svoje
mladosti. Stara in razpadajoča hiša je »njegova« hiša in strahovi
kot Saturni, ki použivajo vse okrog sebe, so njegovi strahovi, strast
do življenja je njegova strast. Ironija, ki jo izražajo njegove slike, je
njegova ironija. Beerova ironija predstavlja tisto apotropejsko gesto, ki
odvrača malodušje. Pri tem se slikar ne postavi v pozicijo vsevednega
in dogmatičnega komentatorja, pač pa na zelo pošten način postavi
pred ironično ost tudi sebe in svoje delo.
Po komercialno velikem in za umetnika zelo frustrirajočem ob
dobju je Beerova ustvarjalnost – ravno ob pomoči ustvarjalne krize
– dobila nov zamah. Leta 2002 je Nikolaj Beer na razstavi v mali
galeriji Galerije Murska Sobota razstavil svoja najnovejša dela. Šlo je
164
