Page 167 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 167
ROBERT INHOF
večinoma za slike manjših formatov, ki so bile naslikane v tehniki olja
na lesu. Se pravi, razstavljal je svoja majhna dela, ki sodijo nedvomno
v vrh njegovega likovnega ustvarjanja. Glavne téme njegovih del
so ostale nespremenjene. Zopet se pojavijo polja, Saturni, človeške
glave in Kükeč, kot večno in vseobvladljivo območje, v katerega Beer
postavlja svoje motive. Vendar pa v zadnjih delih vsi ti motivi nosijo v
sebi še bolj jasno izraženo metaforo smrti in minevanja, ki na nevsiljiv
in dokaj prikrit način prevevata skoraj vsa njegova dela. Kljub temu
pa nikakor ne moremo govoriti o morbidnosti Beerovih slik, saj je
metafori smrti in minevanja jasno zoperstavljena nezad ržna sla po
življenju.
Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem kot mladenič
slikal napise na pogrebne kočije. Kot je bila navada v protestantskih
krajih, je šlo za svetopisemske napise. Eden njih – Beer še danes rad
omenja zanimivo anekdoto v zvezi s tem napisom – je bil tudi napis
Danes meni, jutri tebi. Namen takih napisov je bil žalujoče napotiti na
razmislek o kratkotrajnosti človeškega bivanja in o dejstvu, da smo
na zemlji samo gostje, ki ne vemo ne kraja ne časa našega gostovanja.
Takšni vozovi so danes večinoma uničeni. Lepo ohranjen primerek
takega mrliškega voza z ustreznimi črkoslikarskimi napisi še vedno
lahko najdemo v Lončarovcih – v vasi blizu Križevcev. Na tem vozu je
še vedno razviden napis v prekmurščini, ki pravi: »O Bog, k tebi iden,
ár eté neman stalnoga mesta«.
Napisi, ki jih je Nikolaj Beer izpisoval na mrliške kočije, so tudi
pozneje odmevali v njegovem slikarstvu. Značilno je, da so njegovi
napisi dosledno napisani v prekmurščini, se pravi v jeziku prekmur
skega evangeličanskega bogoslužja. Beerovi napisi zvenijo bolj kot
svarila ali aforizmi in ne kot označba naslova slike. Hkrati pa so vsi
ti napisi tudi neločljivi del slike. Izmed vseh slikarjev, ki pišejo po
slikah, je Beer eden redkih, ki to počne smiselno; nimamo nepri
jetnega občutka, da po sliki piše zato, da bi se sploh naučil pisati. Pa
tudi slikarjev rokopis je tak, da se povsem nevsiljivo zlije s strukturo
slike.
Zanimivo je, da se na Beerovih najnovejših delih napisi pojavijo
le poredko. Pretežno pa gre za slike, v katerih slikar ne more skriti
svojega razočaranja nad dejstvom, da Kükeč ni več kraj, ki lahko
165
večinoma za slike manjših formatov, ki so bile naslikane v tehniki olja
na lesu. Se pravi, razstavljal je svoja majhna dela, ki sodijo nedvomno
v vrh njegovega likovnega ustvarjanja. Glavne téme njegovih del
so ostale nespremenjene. Zopet se pojavijo polja, Saturni, človeške
glave in Kükeč, kot večno in vseobvladljivo območje, v katerega Beer
postavlja svoje motive. Vendar pa v zadnjih delih vsi ti motivi nosijo v
sebi še bolj jasno izraženo metaforo smrti in minevanja, ki na nevsiljiv
in dokaj prikrit način prevevata skoraj vsa njegova dela. Kljub temu
pa nikakor ne moremo govoriti o morbidnosti Beerovih slik, saj je
metafori smrti in minevanja jasno zoperstavljena nezad ržna sla po
življenju.
Beer je v svojih rojstnih Križevcih na Goričkem kot mladenič
slikal napise na pogrebne kočije. Kot je bila navada v protestantskih
krajih, je šlo za svetopisemske napise. Eden njih – Beer še danes rad
omenja zanimivo anekdoto v zvezi s tem napisom – je bil tudi napis
Danes meni, jutri tebi. Namen takih napisov je bil žalujoče napotiti na
razmislek o kratkotrajnosti človeškega bivanja in o dejstvu, da smo
na zemlji samo gostje, ki ne vemo ne kraja ne časa našega gostovanja.
Takšni vozovi so danes večinoma uničeni. Lepo ohranjen primerek
takega mrliškega voza z ustreznimi črkoslikarskimi napisi še vedno
lahko najdemo v Lončarovcih – v vasi blizu Križevcev. Na tem vozu je
še vedno razviden napis v prekmurščini, ki pravi: »O Bog, k tebi iden,
ár eté neman stalnoga mesta«.
Napisi, ki jih je Nikolaj Beer izpisoval na mrliške kočije, so tudi
pozneje odmevali v njegovem slikarstvu. Značilno je, da so njegovi
napisi dosledno napisani v prekmurščini, se pravi v jeziku prekmur
skega evangeličanskega bogoslužja. Beerovi napisi zvenijo bolj kot
svarila ali aforizmi in ne kot označba naslova slike. Hkrati pa so vsi
ti napisi tudi neločljivi del slike. Izmed vseh slikarjev, ki pišejo po
slikah, je Beer eden redkih, ki to počne smiselno; nimamo nepri
jetnega občutka, da po sliki piše zato, da bi se sploh naučil pisati. Pa
tudi slikarjev rokopis je tak, da se povsem nevsiljivo zlije s strukturo
slike.
Zanimivo je, da se na Beerovih najnovejših delih napisi pojavijo
le poredko. Pretežno pa gre za slike, v katerih slikar ne more skriti
svojega razočaranja nad dejstvom, da Kükeč ni več kraj, ki lahko
165
