Page 168 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 168
RAZPRAVE, [TUDIJE
kljubuje tistemu, čemur se – gledano z obratne perspektive – reče
napredek. Avra okrog Kükeča sicer ostaja, vendar je precej načeta,
kraj sam pa pomeni počasi, a vztrajno in zanesljivo izginjajoči svet.
Neomadeževanost goričkih gozdov, starih hiš in njiv načenja dedi
ščina industrijske dobe in agresivna navzočnost množice »vikendic«,
ki so ta mirni in tihi kraj spremenile v svojevrstno in zelo neartiku
lirano kolonijo.
Nikolaj Beer se ob tem dejstvu povsem v romantičnem duhu
sprašuje, kot že nekoč William Blake v svoji himni Jeruzalem (prevedel
Miha Avanzo):
Mar lesketal se Božji je obraz
V oblačnih gričih tam v davnini?
Je stal Jeruzalem kdaj tu, kjer zdaj
So mračni Satanovi mlini?
Satanovi mlini, ki so jih na starejših Beerovih delih predstavljali
divji odpadi in stroji za predelavo zemlje, so sedaj neposredno prika
zani kot rezultat njihovega delovanja. Opustele in razpadajoče hiše
nikogaršnje mladosti so pod čarobnim zvezdnim nebom videti kot
kot polomljene skrinjice z dragotinami. Dragocenost, ki so jo va
rovale, je prešla in ne obstaja več drugače kakor v nesnovni formi
spomina.
Posebno zanimivo je, da je Beer na soboški razstavi leta 2002
med svojo goričko ikonografijo predstavil dve – v vsakršnem smislu
izjemni podobi: lastno in podobo Kristusa. Slikar se je vrnil z dvema
motivoma, ki ju je zelo uspešno predstavil že v osemdesetih letih. Obe
podobi namreč na začetku 21. stoletja zvenita izrazito nepriv lačno
in dolgočasno. Lastno podobo lahko sicer še vedno, čeprav dokaj
poredko, srečamo predvsem pri slikarstvu zavezanih umetnikih kot
dopolnilo ali logičen del posameznikovega opusa. Povsem drugače pa
je s podobo Jezusa Kristusa. Kristusova podoba kot referenčni znak,
ki v umetnini postane nosilec različnih pomenov, se kot uspešno in
inovativno rešen problem – kakor ga je pokazal Janez Bernik – pojavi
izredno redko. Najpogosteje pa gre za dva izrazito nasprotujoča si
pola. En pol si prizadeva, da bi se izražal prek bolj ali manj uspešnega
sramotenja Kristusove podobe. Drugi pol pa zopet izgoreva v verski
166
kljubuje tistemu, čemur se – gledano z obratne perspektive – reče
napredek. Avra okrog Kükeča sicer ostaja, vendar je precej načeta,
kraj sam pa pomeni počasi, a vztrajno in zanesljivo izginjajoči svet.
Neomadeževanost goričkih gozdov, starih hiš in njiv načenja dedi
ščina industrijske dobe in agresivna navzočnost množice »vikendic«,
ki so ta mirni in tihi kraj spremenile v svojevrstno in zelo neartiku
lirano kolonijo.
Nikolaj Beer se ob tem dejstvu povsem v romantičnem duhu
sprašuje, kot že nekoč William Blake v svoji himni Jeruzalem (prevedel
Miha Avanzo):
Mar lesketal se Božji je obraz
V oblačnih gričih tam v davnini?
Je stal Jeruzalem kdaj tu, kjer zdaj
So mračni Satanovi mlini?
Satanovi mlini, ki so jih na starejših Beerovih delih predstavljali
divji odpadi in stroji za predelavo zemlje, so sedaj neposredno prika
zani kot rezultat njihovega delovanja. Opustele in razpadajoče hiše
nikogaršnje mladosti so pod čarobnim zvezdnim nebom videti kot
kot polomljene skrinjice z dragotinami. Dragocenost, ki so jo va
rovale, je prešla in ne obstaja več drugače kakor v nesnovni formi
spomina.
Posebno zanimivo je, da je Beer na soboški razstavi leta 2002
med svojo goričko ikonografijo predstavil dve – v vsakršnem smislu
izjemni podobi: lastno in podobo Kristusa. Slikar se je vrnil z dvema
motivoma, ki ju je zelo uspešno predstavil že v osemdesetih letih. Obe
podobi namreč na začetku 21. stoletja zvenita izrazito nepriv lačno
in dolgočasno. Lastno podobo lahko sicer še vedno, čeprav dokaj
poredko, srečamo predvsem pri slikarstvu zavezanih umetnikih kot
dopolnilo ali logičen del posameznikovega opusa. Povsem drugače pa
je s podobo Jezusa Kristusa. Kristusova podoba kot referenčni znak,
ki v umetnini postane nosilec različnih pomenov, se kot uspešno in
inovativno rešen problem – kakor ga je pokazal Janez Bernik – pojavi
izredno redko. Najpogosteje pa gre za dva izrazito nasprotujoča si
pola. En pol si prizadeva, da bi se izražal prek bolj ali manj uspešnega
sramotenja Kristusove podobe. Drugi pol pa zopet izgoreva v verski
166
