Page 169 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 169
ROBERT INHOF
vnemi in ustvarja kvazi ekspresivne in osladne podobice, s katerimi
naj bi se poglabljala vera posameznika in sočutje s Kristusovim
trpljenjem. Tako se pri Beeru postavljajo naslednja vprašanja: Kaj
torej pomeni slikarjeva lastna podoba? Kaj pomeni slikarjeva podoba
Kristusa? Kakšno je razmerje med slikarjevo pod obo in podobo
Kristusa?
Kristusova podoba je prenekaterega umetnika nagovarjala, da
se ji je poskušal priličiti ali vsaj postaviti v neposredno povezavo z
njo. Seveda je to še posebno značilno za čas po letu 1427 oziroma
za čas po izidu vplivne knjige Hoja za Kristusom (De imitatione Christi)
Tomaža Kempčana. Najznamenitejša lastna podoba, v kateri se je
umetnik hotel priličiti Kristusu, je Dürerjev Kristomorfni avtoportret,
na katerem se je Albrecht Dürer upodobil v smislu Kristusove podobe
z Veron ikinega prta.
V zahodni cerkvi je najznamenitejša Kristusova podoba, ki ni
narejena s človeško roko – Veronikin prt ali sudarij. Podobi, ki ni
narejena s človeško roko, se reče acheiropoetos. Veronikina zgodba nam
je posredovana kot poznolatinski vstavek v Nikodemov evangelij. Ko
je Kristus klonil pod križem, naj bi Veronika stopila iz množice in
Kristusu obrisala pot. Ko je Veronika odstranila prt, je na njem ostala
odtisnjena Kristusova podoba. Veronikin prt kot Vera icon predstavlja
anagram imena Veronica. Gerard iz Wallesa (1147–1223) je v tem videl
razlog, zakaj je bila ženska s potnim prtom tradicionalno imenovana
Veronika. Zamisel, da Kristus ustvari svojo avtentično lastno podobo
brez posredovanja človeških rok, izraža sanje o avtonomni, samo
ustvarjeni podobi, sliki, ki je takoj ustvarjena v svoji popolnosti izven
stanja človeškega delovanja, ki je vstavljeno v propadajočo dimenzijo
časa (Koerner, 1996:84).
Izkušnja Dürerjevega Kristomorfnega avtoportreta se ponovno v
precej bolj radikalni verziji pojavi leta 1833, ko gre Samuel Palmer še
dlje in se na svojem Avtoportretu ne le fizično priliči Kristusu, temveč
si brez kakšnih posebnih zagat okoli svoje glave naslika še sveti sij.
Nikolaj Beer ne sledi niti Dürerju niti Palmerju. Njegov namen ni,
kolikor je le mogoče približati lastno podobo Kristusovi podobi, pač
pa naslikati lastno podobo in naslikati Kristusovo podobo ter nato
obe podobi uskladiti v posebno razmerje.
167
vnemi in ustvarja kvazi ekspresivne in osladne podobice, s katerimi
naj bi se poglabljala vera posameznika in sočutje s Kristusovim
trpljenjem. Tako se pri Beeru postavljajo naslednja vprašanja: Kaj
torej pomeni slikarjeva lastna podoba? Kaj pomeni slikarjeva podoba
Kristusa? Kakšno je razmerje med slikarjevo pod obo in podobo
Kristusa?
Kristusova podoba je prenekaterega umetnika nagovarjala, da
se ji je poskušal priličiti ali vsaj postaviti v neposredno povezavo z
njo. Seveda je to še posebno značilno za čas po letu 1427 oziroma
za čas po izidu vplivne knjige Hoja za Kristusom (De imitatione Christi)
Tomaža Kempčana. Najznamenitejša lastna podoba, v kateri se je
umetnik hotel priličiti Kristusu, je Dürerjev Kristomorfni avtoportret,
na katerem se je Albrecht Dürer upodobil v smislu Kristusove podobe
z Veron ikinega prta.
V zahodni cerkvi je najznamenitejša Kristusova podoba, ki ni
narejena s človeško roko – Veronikin prt ali sudarij. Podobi, ki ni
narejena s človeško roko, se reče acheiropoetos. Veronikina zgodba nam
je posredovana kot poznolatinski vstavek v Nikodemov evangelij. Ko
je Kristus klonil pod križem, naj bi Veronika stopila iz množice in
Kristusu obrisala pot. Ko je Veronika odstranila prt, je na njem ostala
odtisnjena Kristusova podoba. Veronikin prt kot Vera icon predstavlja
anagram imena Veronica. Gerard iz Wallesa (1147–1223) je v tem videl
razlog, zakaj je bila ženska s potnim prtom tradicionalno imenovana
Veronika. Zamisel, da Kristus ustvari svojo avtentično lastno podobo
brez posredovanja človeških rok, izraža sanje o avtonomni, samo
ustvarjeni podobi, sliki, ki je takoj ustvarjena v svoji popolnosti izven
stanja človeškega delovanja, ki je vstavljeno v propadajočo dimenzijo
časa (Koerner, 1996:84).
Izkušnja Dürerjevega Kristomorfnega avtoportreta se ponovno v
precej bolj radikalni verziji pojavi leta 1833, ko gre Samuel Palmer še
dlje in se na svojem Avtoportretu ne le fizično priliči Kristusu, temveč
si brez kakšnih posebnih zagat okoli svoje glave naslika še sveti sij.
Nikolaj Beer ne sledi niti Dürerju niti Palmerju. Njegov namen ni,
kolikor je le mogoče približati lastno podobo Kristusovi podobi, pač
pa naslikati lastno podobo in naslikati Kristusovo podobo ter nato
obe podobi uskladiti v posebno razmerje.
167
