Page 48 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 48
RAZPRAVE, [TUDIJE
6
Četrto uvodno besedilo je nagovor z naslovom: Lubi Slouenci. V
njem se vrača k vprašanjem jezikovnega standarda. Najprej ga prepi
šimo:
Lubi Slovenci.
Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša Slovenska besseda dosehmal, se
nei z’Latinskimi, temuč le ta Krovaška s’Krovaškimi puhštabi, pissala. Iz
tiga Vsaki more veiditi, de nas le-tu pissane inu Tolmačovane (ker nemamo
pred sebo obeniga Navuka oli Exempla) zdaj na pervu, težku stoy. Obtu
aku katerimu, letu naše pervu dellu, se cilu popelnoma ne zdy, ta zmisli kaj
vsi modri govore, kir pravijo, De sledni Začetik je težak inu nepopelnom.
Mi smo, Bug vei, dosti zmišlovali, s’kakovimi puhštabi to našo bessedo bi
mogli prov, po tej Orthography, štaltnu inu zastopnu pissati, de bi preveliku
puhštabov oli Consonantov k’ani sillabi ne jemali, koker ti Peami inu drugi
dejo, kateru je gerdu viditi. Taku mi nesmo mogli zdaj v’ naši zastopnosti
drigači najti, Temuč de se ta H za CH, ta V za pul F pišejo inu postavijo, inu
de se ti Štymovci izreko, po šegi našiga jezika. V’ti viži, se nom zdy, se ta naš
Jezik, suseb z’latinskimi puhštabi, se more prou, lahku inu zastopnu pissati
inu brati, timu daj Jezus Kristus sujo milost. Taku bodi.
Od vseh uvodnih besedil ima to najbolj arhaično grafiko. Dvakrat
je uporabljeno dvočrkje ∫h (za ž v De sledni Sazhetik ie te∫hak, za š v
pi∫heio). Ker je vprašanje grafike Trubar odprl na samem začetku
Katekizma 1550, bi utegnil to biti tudi najstarejši del uvodov v naš
evangelij, kar bi pojasnjevalo starinsko grafiko. (Vprašanje časovnih
plasti v pričujočem evangeliju bi bilo najbrž hvaležna naloga.)
Obenem se vidi, s kakšno resnostjo se Trubar loteva kodifikacije
jezika: termini puhštab (črka), Orthographia (pravopis), puhštab oli
Consonant (soglasnik), Štymovic (samoglasnik), sillaba (zlog) kažejo
na sistemsko pripravo te kodifikacije. Rešiti je treba vse, od zapisa
glasov, ki jih latinščina nima (č, š, ž) in so zanje izbrana dvočrkja
s -h, kot tudi zapis glasov, ki se denimo v nemščini pišejo drugače:
samo H in ne CH, čeprav bi bil ta prost, saj se Č zapisuje kot ZH; V
kot (novo)grška vita in ne kot nemški vau, s čimer ponavlja navodilo
46
6
Četrto uvodno besedilo je nagovor z naslovom: Lubi Slouenci. V
njem se vrača k vprašanjem jezikovnega standarda. Najprej ga prepi
šimo:
Lubi Slovenci.
Vom inu nom je vedejoč, de le-ta naša Slovenska besseda dosehmal, se
nei z’Latinskimi, temuč le ta Krovaška s’Krovaškimi puhštabi, pissala. Iz
tiga Vsaki more veiditi, de nas le-tu pissane inu Tolmačovane (ker nemamo
pred sebo obeniga Navuka oli Exempla) zdaj na pervu, težku stoy. Obtu
aku katerimu, letu naše pervu dellu, se cilu popelnoma ne zdy, ta zmisli kaj
vsi modri govore, kir pravijo, De sledni Začetik je težak inu nepopelnom.
Mi smo, Bug vei, dosti zmišlovali, s’kakovimi puhštabi to našo bessedo bi
mogli prov, po tej Orthography, štaltnu inu zastopnu pissati, de bi preveliku
puhštabov oli Consonantov k’ani sillabi ne jemali, koker ti Peami inu drugi
dejo, kateru je gerdu viditi. Taku mi nesmo mogli zdaj v’ naši zastopnosti
drigači najti, Temuč de se ta H za CH, ta V za pul F pišejo inu postavijo, inu
de se ti Štymovci izreko, po šegi našiga jezika. V’ti viži, se nom zdy, se ta naš
Jezik, suseb z’latinskimi puhštabi, se more prou, lahku inu zastopnu pissati
inu brati, timu daj Jezus Kristus sujo milost. Taku bodi.
Od vseh uvodnih besedil ima to najbolj arhaično grafiko. Dvakrat
je uporabljeno dvočrkje ∫h (za ž v De sledni Sazhetik ie te∫hak, za š v
pi∫heio). Ker je vprašanje grafike Trubar odprl na samem začetku
Katekizma 1550, bi utegnil to biti tudi najstarejši del uvodov v naš
evangelij, kar bi pojasnjevalo starinsko grafiko. (Vprašanje časovnih
plasti v pričujočem evangeliju bi bilo najbrž hvaležna naloga.)
Obenem se vidi, s kakšno resnostjo se Trubar loteva kodifikacije
jezika: termini puhštab (črka), Orthographia (pravopis), puhštab oli
Consonant (soglasnik), Štymovic (samoglasnik), sillaba (zlog) kažejo
na sistemsko pripravo te kodifikacije. Rešiti je treba vse, od zapisa
glasov, ki jih latinščina nima (č, š, ž) in so zanje izbrana dvočrkja
s -h, kot tudi zapis glasov, ki se denimo v nemščini pišejo drugače:
samo H in ne CH, čeprav bi bil ta prost, saj se Č zapisuje kot ZH; V
kot (novo)grška vita in ne kot nemški vau, s čimer ponavlja navodilo
46
