Page 44 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 44
RAZPRAVE, [TUDIJE
skega jezika. To je nova, naravnopravna podlaga te prave Cerque
Božye tiga Slovenskiga Jezika, in nanjo meri tudi geslo iz NT: Et omnis
lingua confitebitur Deo. Naravni red je Božji red. Dosledno temu
bo Trubar 1564 tvegal tudi spopad z vladarjem, ker bo tej pravi
Cerqui Božy tiga Slovenskiga Jezika dal tudi cerkveno ustavo; Cerkovna
Ordninga je poseg v vladarjeve pravice iz formule Cuius regio, huius
religio! Trubar je pač vedel, da bi od katoliškega Habsburžana take
cerkvene ustave za protestantsko Cerkev nikoli ne dobil. Trubar je to
drznost plačal z dosmrtnim izgonom iz habsburških dednih dežel.
Toda njegova cerkev slovenskega jezika je obstala, in naravnopravna
ideja enotnosti Slovencev vseh dežel je preživela, saj jo je morala na
svoj način upoštevati tudi protireformacija in poznejša katoliška
kulturna dejavnost.
Enota 4 govori o načelih, po katerih Trubar oblikuje slovenski
standardni jezik. Večinoma se v slovenskem jezikoslovju sicer govori
o »knjižnem jeziku«, toda izraz je premalo precizen. Termin standard
ni jezik (standard language, Standardsprache) je sociolingvistično
utemeljen in označuje »jezik, ki je praviloma kodificiran«. »Občo
obvezujočnost zadobi kak standardni jezik s tem, da za njim stoji
država, kar često ni brez nadaljnjega prepoznavno, se pa kaže npr. v
ureditvah za šolski pouk (učni načrti, učna gradiva) ali oblastvih.«2 Z
Luthrom pri Nemcih in s Trubarjem pri nas se je kodifikacija jezika
najprej zgodila skozi Cerkev.
4a govori o izbiri jezikovne podlage: Tako kot je Luther izbral
določeno jezikovno podlago za svoj načrt, namreč govore centralne
Nemčije, dela to tudi Trubar: središčni govori so najprimernejša
podlaga za celoto. O tem govore mnogo citirane besede, ki navajajo
hkrati tudi okvire te prave Cerque Božye tiga Slovenskiga Jezika: … ta
Slovenski Jezik se povsod glih inu v’eni viži ne govori, drigači govore
z’dostimi bessedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu
Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istriani, drigači Krovati.
Meje tega, kar danes prištevamo k Slovencem, so se od 16. stoletja
sem precej spremenile. Od prve polovice 18. stoletja je npr. tudi
Kranjska manjša za Reko in Žumberak. Treba se je zamisliti nazaj
2 Metzler Lexikon Sprache, hgg. v. Helmut Glück, Stuttgart u. Weimar 1993,
S. 601.
42
skega jezika. To je nova, naravnopravna podlaga te prave Cerque
Božye tiga Slovenskiga Jezika, in nanjo meri tudi geslo iz NT: Et omnis
lingua confitebitur Deo. Naravni red je Božji red. Dosledno temu
bo Trubar 1564 tvegal tudi spopad z vladarjem, ker bo tej pravi
Cerqui Božy tiga Slovenskiga Jezika dal tudi cerkveno ustavo; Cerkovna
Ordninga je poseg v vladarjeve pravice iz formule Cuius regio, huius
religio! Trubar je pač vedel, da bi od katoliškega Habsburžana take
cerkvene ustave za protestantsko Cerkev nikoli ne dobil. Trubar je to
drznost plačal z dosmrtnim izgonom iz habsburških dednih dežel.
Toda njegova cerkev slovenskega jezika je obstala, in naravnopravna
ideja enotnosti Slovencev vseh dežel je preživela, saj jo je morala na
svoj način upoštevati tudi protireformacija in poznejša katoliška
kulturna dejavnost.
Enota 4 govori o načelih, po katerih Trubar oblikuje slovenski
standardni jezik. Večinoma se v slovenskem jezikoslovju sicer govori
o »knjižnem jeziku«, toda izraz je premalo precizen. Termin standard
ni jezik (standard language, Standardsprache) je sociolingvistično
utemeljen in označuje »jezik, ki je praviloma kodificiran«. »Občo
obvezujočnost zadobi kak standardni jezik s tem, da za njim stoji
država, kar često ni brez nadaljnjega prepoznavno, se pa kaže npr. v
ureditvah za šolski pouk (učni načrti, učna gradiva) ali oblastvih.«2 Z
Luthrom pri Nemcih in s Trubarjem pri nas se je kodifikacija jezika
najprej zgodila skozi Cerkev.
4a govori o izbiri jezikovne podlage: Tako kot je Luther izbral
določeno jezikovno podlago za svoj načrt, namreč govore centralne
Nemčije, dela to tudi Trubar: središčni govori so najprimernejša
podlaga za celoto. O tem govore mnogo citirane besede, ki navajajo
hkrati tudi okvire te prave Cerque Božye tiga Slovenskiga Jezika: … ta
Slovenski Jezik se povsod glih inu v’eni viži ne govori, drigači govore
z’dostimi bessedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu
Dolenci tar Bezjaki, drigači Krašovci inu Istriani, drigači Krovati.
Meje tega, kar danes prištevamo k Slovencem, so se od 16. stoletja
sem precej spremenile. Od prve polovice 18. stoletja je npr. tudi
Kranjska manjša za Reko in Žumberak. Treba se je zamisliti nazaj
2 Metzler Lexikon Sprache, hgg. v. Helmut Glück, Stuttgart u. Weimar 1993,
S. 601.
42
