Page 45 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik I (2005), številki 1-2, ISSN 1408-8363
P. 45
BO@IDAR DEBENJAK
v čas, ko kranjski stanovi niso hoteli priznati delilne pogodbe iz
leta 1521 med Karlom V. in njegovim bratom Ferdinandom, ker bi
po njej Reka pripadla italijanskim posestim, in so prisegli zvestobo
vladarju šele po ustrezni spremembi te pogodbe leta 1522. Tako so
tudi Trubarjeve navedbe govorcev tiga Slovenskiga Jezika utemeljene v
tisti dobi. In zdaj sledi izbira standardne variante jezika: Obtu smo mi
letu naše dellu v’ta Krajnski jezik hoteli postaviti, za dosti riči volo, ner več
pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih Dežel ludi tudi mogo zastopiti. Kasnej-
ši rod protestantov je besedam, ki bi utegnile biti kranjsko lokalne,
dodajal seznam sinonimov. Resen odmik od Trubarjeve kranjščine
pa so šele Svetčeve reforme sredi 19. stoletja. Trubar je tudi središče
Cerkve lociral v glavno mesto Kranjske, Ljubljano, medtem ko je
Habsburžan »trojni deželi«, kot jo imenuje Prešeren (Koroški, Kranj
ski in Štajerski, povezanim v »Notranjo Avstrijo« – Innerösterreich)
vladal iz Gradca.
4b govori o standardu besednega fonda. Po znanem Luthrovem
načelu »dem Volk ans Maul schauen«3 določa tudi izbiro besed: Inu mi
ne smo v’le-timu našimu obračanu, oli Tolmačevanu lepih, gladkih, vissokih,
kunštnih, novih oli neznanih bessed iskali, Temuč te gmajnske Krajnske
preproste bessede, kateri vsaki dobri preprosti slovenic lahku more zastopiti:
Zakaj ta muč svetiga Evangelia inu naše izveličane, ne stoy v’lepih ofertnih
bessedah, Temuč v’tim duhei, v’ti risnici v’ti pravi veri inu v’enim svetim
keršanskim lebnu. V preteklosti so tu iskali neko domnevno Trubarjevo
jezikovno zanikrnost in so z njim soočali Krelja. A Trubarju je pač šlo
za živi, govorjeni jezik, in izposojenke leben, ofertni, kunštni v njem
ga niso nič bolj motile kot Luthra slovanske izposojenke tipa Peitsche
in Grenze, ki so danes standardne nemške besede.
Enota 5 navaja vire prevoda: H’drugimu vom poveimo, de mi v’le-
tim, našim prevračenu, smo veden imeili pred sebo, ta pravi studenic tiga
Noviga Testamenta kir je Gerški pissan, raven tiga smo mi tudi gledali na tu
prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri s[o] ta novi Testament iz
tiga Gerškiga Jezika, v’ta Latinski, Nemški inu v’laški preobernili, Ner več
pa na Erazmov Roterodamov nov Testament, h’timu so nom nega annota
tiones sylnu pomagale.
3 Poslanica o prevajanju. V: Martin Luther: Tukaj stojim.Teološko-politični spisi,
Krtina, Ljubljana 2002, str. 50.
43
v čas, ko kranjski stanovi niso hoteli priznati delilne pogodbe iz
leta 1521 med Karlom V. in njegovim bratom Ferdinandom, ker bi
po njej Reka pripadla italijanskim posestim, in so prisegli zvestobo
vladarju šele po ustrezni spremembi te pogodbe leta 1522. Tako so
tudi Trubarjeve navedbe govorcev tiga Slovenskiga Jezika utemeljene v
tisti dobi. In zdaj sledi izbira standardne variante jezika: Obtu smo mi
letu naše dellu v’ta Krajnski jezik hoteli postaviti, za dosti riči volo, ner več
pak, kir se nom zdi, de ta tih drugih Dežel ludi tudi mogo zastopiti. Kasnej-
ši rod protestantov je besedam, ki bi utegnile biti kranjsko lokalne,
dodajal seznam sinonimov. Resen odmik od Trubarjeve kranjščine
pa so šele Svetčeve reforme sredi 19. stoletja. Trubar je tudi središče
Cerkve lociral v glavno mesto Kranjske, Ljubljano, medtem ko je
Habsburžan »trojni deželi«, kot jo imenuje Prešeren (Koroški, Kranj
ski in Štajerski, povezanim v »Notranjo Avstrijo« – Innerösterreich)
vladal iz Gradca.
4b govori o standardu besednega fonda. Po znanem Luthrovem
načelu »dem Volk ans Maul schauen«3 določa tudi izbiro besed: Inu mi
ne smo v’le-timu našimu obračanu, oli Tolmačevanu lepih, gladkih, vissokih,
kunštnih, novih oli neznanih bessed iskali, Temuč te gmajnske Krajnske
preproste bessede, kateri vsaki dobri preprosti slovenic lahku more zastopiti:
Zakaj ta muč svetiga Evangelia inu naše izveličane, ne stoy v’lepih ofertnih
bessedah, Temuč v’tim duhei, v’ti risnici v’ti pravi veri inu v’enim svetim
keršanskim lebnu. V preteklosti so tu iskali neko domnevno Trubarjevo
jezikovno zanikrnost in so z njim soočali Krelja. A Trubarju je pač šlo
za živi, govorjeni jezik, in izposojenke leben, ofertni, kunštni v njem
ga niso nič bolj motile kot Luthra slovanske izposojenke tipa Peitsche
in Grenze, ki so danes standardne nemške besede.
Enota 5 navaja vire prevoda: H’drugimu vom poveimo, de mi v’le-
tim, našim prevračenu, smo veden imeili pred sebo, ta pravi studenic tiga
Noviga Testamenta kir je Gerški pissan, raven tiga smo mi tudi gledali na tu
prevračene tih novih inu starih vučenikov, kateri s[o] ta novi Testament iz
tiga Gerškiga Jezika, v’ta Latinski, Nemški inu v’laški preobernili, Ner več
pa na Erazmov Roterodamov nov Testament, h’timu so nom nega annota
tiones sylnu pomagale.
3 Poslanica o prevajanju. V: Martin Luther: Tukaj stojim.Teološko-politični spisi,
Krtina, Ljubljana 2002, str. 50.
43
