Page 130 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 130
RAZPRAVE, [TUDIJE
Z reformacijskimi idejami se je Primož Trubar seznanil pri trža
škem škofu Bonomu, kjer se je srečal z učenjem Erazma Rotter
damskega, kasneje pa tudi s spisi Calvina in drugih reformatorjev.
Razširilo se je tudi obhajilo pod obema podobama. In kot nam kažejo
prva zaslišanja, so bili duhovniki tisti, ki so bili osumljeni »krivo
verstva«. Številni duhovniki so se pozneje tudi formalno pridružili
protestantski Cerkvi, za mnoge pa ni bilo jasno, kateri Cerkvi so
dejansko pripadali.
Tako imamo predvsem pri duhovnikih poročila, da so bili evange
ličanskega prepričanja, vendar nimamo podatkov, po katerih bi lahko
resnično sklepali o njihovi pripadnosti cerkveni organizaciji. Tako
so na primer leta 1583 klicali mariborskega župnika zaradi verskih
zadev k škofu v Gradec, vendar ga je mariborski mestni svet, ki je veljal
za protestantskega, branil pred škofom in nadvojvodo kot dobrega
katoliškega duhovnika. Merodajno ni bilo niti nespoštovanje celibata,
saj so si številni duhovniki ustvarili družino, ne da bi uradno zapustili
katoliško Cerkev, odpravi obveznega celibata pa je bil naklonjen tudi
cesar Ferdinand. Tudi pri bogoslužju ni bilo vedno jasne meje, saj je
na primer organist v Mariboru leta 1576 na advent pel po pridigi s
svojimi učenci protestantsko pesem Aus tiefer Not schrei ich zu Dir. Prave
jasnosti ni ustvaril niti papeški breve, ki ga je 15. aprila 1564 izpo
sloval cesar Ferdinand in je dovoljeval za laike obhajilo pod obema
podobama, če je to preprečilo izstop iz katoliške Cerkve.35
Reformacijo so sprejemali predvsem plemiči in meščani, medtem
ko med kmečkim prebivalstvom ni naletela na pozitiven odmev.
Velikokrat je bilo nejasno razpoloženje med verniki v farah, kjer so
bili nastavljeni protestantski pridigarji, kot na primer v Škocjanu
pri Turjaku in Dolenjskih Toplicah ali na Bledu. Reformacija se med
kmečkim prebivalstvom ni širila na Štajerskem, kar je mogoče pove
zati tudi z jezikovnimi razlogi; ni bilo namreč slovenskh pridigarjev.
Plemstvo in nekatera mesta so že od štiridesetih let dalje želela
doseči od deželnega kneza, da bi se sama odločala glede vprašanja
vere, kar je pomenilo sprejem protestantske smeri reformacije.
35 Erich Winkelmann, Zur Geschichte des Luthertums im untersteirischen Mur- und
Draugebiet. JGPÖ 55, 1934, 104.
130
Z reformacijskimi idejami se je Primož Trubar seznanil pri trža
škem škofu Bonomu, kjer se je srečal z učenjem Erazma Rotter
damskega, kasneje pa tudi s spisi Calvina in drugih reformatorjev.
Razširilo se je tudi obhajilo pod obema podobama. In kot nam kažejo
prva zaslišanja, so bili duhovniki tisti, ki so bili osumljeni »krivo
verstva«. Številni duhovniki so se pozneje tudi formalno pridružili
protestantski Cerkvi, za mnoge pa ni bilo jasno, kateri Cerkvi so
dejansko pripadali.
Tako imamo predvsem pri duhovnikih poročila, da so bili evange
ličanskega prepričanja, vendar nimamo podatkov, po katerih bi lahko
resnično sklepali o njihovi pripadnosti cerkveni organizaciji. Tako
so na primer leta 1583 klicali mariborskega župnika zaradi verskih
zadev k škofu v Gradec, vendar ga je mariborski mestni svet, ki je veljal
za protestantskega, branil pred škofom in nadvojvodo kot dobrega
katoliškega duhovnika. Merodajno ni bilo niti nespoštovanje celibata,
saj so si številni duhovniki ustvarili družino, ne da bi uradno zapustili
katoliško Cerkev, odpravi obveznega celibata pa je bil naklonjen tudi
cesar Ferdinand. Tudi pri bogoslužju ni bilo vedno jasne meje, saj je
na primer organist v Mariboru leta 1576 na advent pel po pridigi s
svojimi učenci protestantsko pesem Aus tiefer Not schrei ich zu Dir. Prave
jasnosti ni ustvaril niti papeški breve, ki ga je 15. aprila 1564 izpo
sloval cesar Ferdinand in je dovoljeval za laike obhajilo pod obema
podobama, če je to preprečilo izstop iz katoliške Cerkve.35
Reformacijo so sprejemali predvsem plemiči in meščani, medtem
ko med kmečkim prebivalstvom ni naletela na pozitiven odmev.
Velikokrat je bilo nejasno razpoloženje med verniki v farah, kjer so
bili nastavljeni protestantski pridigarji, kot na primer v Škocjanu
pri Turjaku in Dolenjskih Toplicah ali na Bledu. Reformacija se med
kmečkim prebivalstvom ni širila na Štajerskem, kar je mogoče pove
zati tudi z jezikovnimi razlogi; ni bilo namreč slovenskh pridigarjev.
Plemstvo in nekatera mesta so že od štiridesetih let dalje želela
doseči od deželnega kneza, da bi se sama odločala glede vprašanja
vere, kar je pomenilo sprejem protestantske smeri reformacije.
35 Erich Winkelmann, Zur Geschichte des Luthertums im untersteirischen Mur- und
Draugebiet. JGPÖ 55, 1934, 104.
130
