Page 15 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 15
JONATAN VINKLER
najti enako mero dejavnega prizadevanja kot pri katoličanih. Kajti če
kalvinec še tako absolutno verjame v opravičenje zgolj po Božji volji
in milosti ter v voz vere zapreže tudi konja logike, kako ne bi hkrati
tudi verjel, da se, v kolikor ga Bog obsije z opravičujočim žarkom
milosti, slednje nujno pokaže v njegovem mišljenju in delovanju – v
posamičnikovi nravstveni regeneraciji in delovanjski učinkovitosti.
Kajti le po Božji milosti opravičeni človek se more zares držati besede
Vsemogočnega in delati dobra dela, le-ta pa so, retrogradno, za
posamičnika jasen dokaz Božje milosti. Čeprav je protestantski
človek še tako prepričan o ničevnosti lastnih podjetij, pa zatem, ko
opazi izpod svojih rok prihajati dobra dela, že ne dvomi več o tem, da
biva pod sojem Božje milosti. Tako je najti med protestanti številne
posameznike, ki jih nikakor ni preveval dvom, ali na njih počiva žar
Božje milosti ali ne.12
Absolutno logični, toda kruti, mrki in žalostni protestantizem:
človeška dela so brez pomena, brezpredmetna, ničeva, človek brez
svobode, Božja milost pa zgolj in samo dar, poklonjen iz Vsevladarjeve
dobre volje, toda proste in samovolje. Spravljivejši, prijaznejši, svet
lejši, po logično-etični plati prožnejši katolicizem: človeško početje
v tostranstvu šteje, človek je svoboden in zato odgovoren za svoje
početje, Božja milost pa pridobljiva, prislužljiva z dobrimi deli.
Protestantskemu trgovcu se neovrgljivi dokaz Božje milosti vsako
obračunsko obdobje pokaže kot dobiček na kontu prihodkov v
blagajniški knjigi, da pa je mogoče na podobnih prepričanjih zgraditi
celo zelo močno državo, dokazujejo ameriški Pilgrim-fathers, ki so
bili ali puritanci ali independenti ali kongregacionalisti – torej sami
duhovni dediči protestantske reformacije in njene etike.13
12 Pomenljiva simbioza med naukom o človeku, »izvoljenem« out of meer God´s
good pleasure, in merkantilistično inspiracijo ter podjetnostjo protestantskega
meščanstva ni ostala skrita preiskujočemu očesu sociologov in zgodovinarjev.
O tem pričajo npr. dela Ernsta Troeltscha, zlasti pa znameniti spis Maxa Webra
Protestantska etika in duh kapitalizma (prevedla Pavel Gantar in Štefan Vevar,
Ljubljana 1988, 2002), pa tudi uvodna poglavja v delu Erica Hobsbawma Doba
revolucij (prevedel Mirko Avsenak, Ljubljana 1968).
13 Zgornje velja, kot se zdi, tudi za barok. Prim. Václav Černý, Myšlenka Milosti Boží,
jeden z klíč k baroku, v: Václav Černý, Až do předsíně nebes, čtrnáct studii o baroku
našem a cizím, Praha 1996, 91–93.
15
najti enako mero dejavnega prizadevanja kot pri katoličanih. Kajti če
kalvinec še tako absolutno verjame v opravičenje zgolj po Božji volji
in milosti ter v voz vere zapreže tudi konja logike, kako ne bi hkrati
tudi verjel, da se, v kolikor ga Bog obsije z opravičujočim žarkom
milosti, slednje nujno pokaže v njegovem mišljenju in delovanju – v
posamičnikovi nravstveni regeneraciji in delovanjski učinkovitosti.
Kajti le po Božji milosti opravičeni človek se more zares držati besede
Vsemogočnega in delati dobra dela, le-ta pa so, retrogradno, za
posamičnika jasen dokaz Božje milosti. Čeprav je protestantski
človek še tako prepričan o ničevnosti lastnih podjetij, pa zatem, ko
opazi izpod svojih rok prihajati dobra dela, že ne dvomi več o tem, da
biva pod sojem Božje milosti. Tako je najti med protestanti številne
posameznike, ki jih nikakor ni preveval dvom, ali na njih počiva žar
Božje milosti ali ne.12
Absolutno logični, toda kruti, mrki in žalostni protestantizem:
človeška dela so brez pomena, brezpredmetna, ničeva, človek brez
svobode, Božja milost pa zgolj in samo dar, poklonjen iz Vsevladarjeve
dobre volje, toda proste in samovolje. Spravljivejši, prijaznejši, svet
lejši, po logično-etični plati prožnejši katolicizem: človeško početje
v tostranstvu šteje, človek je svoboden in zato odgovoren za svoje
početje, Božja milost pa pridobljiva, prislužljiva z dobrimi deli.
Protestantskemu trgovcu se neovrgljivi dokaz Božje milosti vsako
obračunsko obdobje pokaže kot dobiček na kontu prihodkov v
blagajniški knjigi, da pa je mogoče na podobnih prepričanjih zgraditi
celo zelo močno državo, dokazujejo ameriški Pilgrim-fathers, ki so
bili ali puritanci ali independenti ali kongregacionalisti – torej sami
duhovni dediči protestantske reformacije in njene etike.13
12 Pomenljiva simbioza med naukom o človeku, »izvoljenem« out of meer God´s
good pleasure, in merkantilistično inspiracijo ter podjetnostjo protestantskega
meščanstva ni ostala skrita preiskujočemu očesu sociologov in zgodovinarjev.
O tem pričajo npr. dela Ernsta Troeltscha, zlasti pa znameniti spis Maxa Webra
Protestantska etika in duh kapitalizma (prevedla Pavel Gantar in Štefan Vevar,
Ljubljana 1988, 2002), pa tudi uvodna poglavja v delu Erica Hobsbawma Doba
revolucij (prevedel Mirko Avsenak, Ljubljana 1968).
13 Zgornje velja, kot se zdi, tudi za barok. Prim. Václav Černý, Myšlenka Milosti Boží,
jeden z klíč k baroku, v: Václav Černý, Až do předsíně nebes, čtrnáct studii o baroku
našem a cizím, Praha 1996, 91–93.
15
