Page 19 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 19
JONATAN VINKLER
v Srednji Evropi s sporom okoli Johannesa Reuchlina21 intonirali
krepke uvodne takte v stoletje verskih in siceršnjih polemičnih spo
padov, niso bili – sloveli so kot nič drugega kot prepirljivi ljudje22
– na ravno najlepšem glasu, začetnik nemške reformacije Luther pa
se v strastnem spoprijemu za svojo resnico tudi ni kaj dosti ženiral
in je svoje protivnike obdeloval in/ali z grčavim krepelom zmerljivk
ali pa jih je pikal z ostro prirezanim peresom jedke ironije. Tako je
npr. enega svojih poglavitnih in tudi najodločnejših nasprotnikov na
katoliški strani, teologa dr. Johanna Maierja von Ecka (1486–1543),
profesorja v Ingolstadtu, ki je sodeloval na veliki disputaciji leta
1519 v Leipzigu, tituliral s prascem, pa tudi z dr(.)eckom,23 dekretale
kanonskega prava, na katerih je v njegovem času slonela politična
moč rimske cerkve, imenuje »dreketale«, iz avtoritete rimskega ponti
feksa pa se norčuje takole: »Popadel me je že ovčji kašelj od velikega
strahu pred tako visokim razumevanjem papeža, in prav lahko bi se
bilo zgodilo, ko bi ne imel hlač na sebi dobro zavezanih, da bi naredil
tisto, česar ljudje ne vohajo radi, tako me je postalo groza in strah
pred to papeško, visoko modrostjo!«24
Toda tudi v miljeju Kranjske, Koroške in Štajerske je bilo precej
reči in tudi oseb, ki so postale tarče polemične obravnave s strani
protestantskih piscev. Predvsem je bilo to splošno stanje, ki ga je
tedanji slehernik znotraj (poznosrednjeveških, toda v 16. stoletju
še vedno živih) apokaliptičnih vizij konca stvarnosti doumeval kot
minuto pred ukinitvijo pozemske države Božje in seveda kot ključni
vzrok za vse reve in težave, s katerimi se je spoprijemal, pa naj je šlo
za kugo, točo, pozebo, sušo, turško nevarnost ali pa samo za neslogo
med stanovi in vladarjem. Znotraj tega sta dajala slovenskim prote
stantom obilje snovi za polemično zgražanje nad verskimi nasprotniki
21 Anton Sovre, Uvod, v: Pisma mračnjakov, prevedel, komentarje in spremno besedo
napisal Anton Sovre, Ljubljana 1954, 11–38; Richard Friedenthal, Luther. Njegovo
življenje in čas I, prevedel Primož Simoniti, Murska sobota 1983, 163–177.
22 J. Burckhardt, n. d., 194, 195; R. Friedenthal, n. d., 163–165.
23 Martin Luther, Zoper papeštvo v Rimu, katero je Hudič ustanovil, v: Martin Luther,
Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, izbral, prevedel in uredil Božidar Debenjak,
Ljubljana 2002, 110.
24 M. Luther, n. d., 113.
19
v Srednji Evropi s sporom okoli Johannesa Reuchlina21 intonirali
krepke uvodne takte v stoletje verskih in siceršnjih polemičnih spo
padov, niso bili – sloveli so kot nič drugega kot prepirljivi ljudje22
– na ravno najlepšem glasu, začetnik nemške reformacije Luther pa
se v strastnem spoprijemu za svojo resnico tudi ni kaj dosti ženiral
in je svoje protivnike obdeloval in/ali z grčavim krepelom zmerljivk
ali pa jih je pikal z ostro prirezanim peresom jedke ironije. Tako je
npr. enega svojih poglavitnih in tudi najodločnejših nasprotnikov na
katoliški strani, teologa dr. Johanna Maierja von Ecka (1486–1543),
profesorja v Ingolstadtu, ki je sodeloval na veliki disputaciji leta
1519 v Leipzigu, tituliral s prascem, pa tudi z dr(.)eckom,23 dekretale
kanonskega prava, na katerih je v njegovem času slonela politična
moč rimske cerkve, imenuje »dreketale«, iz avtoritete rimskega ponti
feksa pa se norčuje takole: »Popadel me je že ovčji kašelj od velikega
strahu pred tako visokim razumevanjem papeža, in prav lahko bi se
bilo zgodilo, ko bi ne imel hlač na sebi dobro zavezanih, da bi naredil
tisto, česar ljudje ne vohajo radi, tako me je postalo groza in strah
pred to papeško, visoko modrostjo!«24
Toda tudi v miljeju Kranjske, Koroške in Štajerske je bilo precej
reči in tudi oseb, ki so postale tarče polemične obravnave s strani
protestantskih piscev. Predvsem je bilo to splošno stanje, ki ga je
tedanji slehernik znotraj (poznosrednjeveških, toda v 16. stoletju
še vedno živih) apokaliptičnih vizij konca stvarnosti doumeval kot
minuto pred ukinitvijo pozemske države Božje in seveda kot ključni
vzrok za vse reve in težave, s katerimi se je spoprijemal, pa naj je šlo
za kugo, točo, pozebo, sušo, turško nevarnost ali pa samo za neslogo
med stanovi in vladarjem. Znotraj tega sta dajala slovenskim prote
stantom obilje snovi za polemično zgražanje nad verskimi nasprotniki
21 Anton Sovre, Uvod, v: Pisma mračnjakov, prevedel, komentarje in spremno besedo
napisal Anton Sovre, Ljubljana 1954, 11–38; Richard Friedenthal, Luther. Njegovo
življenje in čas I, prevedel Primož Simoniti, Murska sobota 1983, 163–177.
22 J. Burckhardt, n. d., 194, 195; R. Friedenthal, n. d., 163–165.
23 Martin Luther, Zoper papeštvo v Rimu, katero je Hudič ustanovil, v: Martin Luther,
Tukaj stojim. Teološko-politični spisi, izbral, prevedel in uredil Božidar Debenjak,
Ljubljana 2002, 110.
24 M. Luther, n. d., 113.
19
