Page 20 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 20
RAZPRAVE, [TUDIJE
zlasti dejanje in nehanje posameznih izpostavljenih reprezentantov
bojujoče se cerkve, ki kar nekako niso mogli dočakati, da bi jih
Vsevišnji onstran groba nagradil z radostmi in so si že na tem svetu
in pri živem telesu nakazovali posamezne pozemske »obresti« od
svojega velikega zasluženja za dobro cerkve.
O eni takih pozemskih sladkosti so pisali zgornjeavstrijski prelatje
celo samemu cesarju Ferdinandu I., ko je ta duhovnikom prepovedal
imeti pri sebi »kuharice«: »Majestati Vestrae Caesareae etiam satis
superque constat, a longissimo iam tempore nullum fere passim esse
parocchum, qui vel concubinam vel uxorem suam non haberet.«25
Tako je bila ena ključnih zadreg sočasne rimske cerkve tudi v Notranji
Avstriji laksna morala njenih duhovnov in ne ravno malenkostno
postopanje zastran držanja celibata, glavni tozadevni »greh« tistega
časa pa konkubinat – zato so vizitacijski zapiski, ki morejo biti sami
po sebi precej suhoparen upravnobesedilni žanr, za drugo polovico
16. stoletja za dežele Notranje Avstrije precej vznemirljivo in na
trenutke prav dekameronsko žaltavo branje. Zlasti za tiste cerkvene
posesti, ki so bile pod obedienco oglejskega patriarha; ta je svojo
oblast nad slovenskimi pokrajinami izvrševal z ne pretrdo roko, zaradi
zapletenega političnega položaja do cesarja in deželnega kneza pa tudi
ne prepogosto. Škof Pavel Bizancij, potomec stare beneške družine,
ki se je naselila v Kotoru, je namreč leta 1581 vizitiral po Kranjskem
in o tem zapustil precej pomenljiva vizitacijska poročila. Svojemu
predstojniku, oglejskemu patriarhu Giovanniju Grimmaniju, tako
7. junija 1581 iz Kamnika poroča: »Če bo vaša milost hotela, bo
lahko uveljavila moje odredbe s pomočjo nadvojvode Karla, čigar
fisku sem namenil vse denarne kazni nepokornih in trdovratnih
klerikov. In teh glob bo dvajset do petindvajset tisoč cekinov, kajti
ni duhovnika ne župnika, ki mu ne bi bilo kaj ukazano glede razuz
danosti, pohujšljivega obnašanja in občevanja.«26 Nadvojvodi Karlu
25 »Vašemu cesarskemu veličanstvu je tudi dobro in predobro znano, da že zelo dolgo
skoraj ni župnika, ki ne bi imel vsaj priležnice, če nima že žene.« Ivan Prijatelj,
Kulturni pomen slovenske reformacije, v: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I, ur.
Anton Slodnjak, Ljubljana 1952, 45.
26 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega
društva za Kranjsko XVII (1907), 59.
20
zlasti dejanje in nehanje posameznih izpostavljenih reprezentantov
bojujoče se cerkve, ki kar nekako niso mogli dočakati, da bi jih
Vsevišnji onstran groba nagradil z radostmi in so si že na tem svetu
in pri živem telesu nakazovali posamezne pozemske »obresti« od
svojega velikega zasluženja za dobro cerkve.
O eni takih pozemskih sladkosti so pisali zgornjeavstrijski prelatje
celo samemu cesarju Ferdinandu I., ko je ta duhovnikom prepovedal
imeti pri sebi »kuharice«: »Majestati Vestrae Caesareae etiam satis
superque constat, a longissimo iam tempore nullum fere passim esse
parocchum, qui vel concubinam vel uxorem suam non haberet.«25
Tako je bila ena ključnih zadreg sočasne rimske cerkve tudi v Notranji
Avstriji laksna morala njenih duhovnov in ne ravno malenkostno
postopanje zastran držanja celibata, glavni tozadevni »greh« tistega
časa pa konkubinat – zato so vizitacijski zapiski, ki morejo biti sami
po sebi precej suhoparen upravnobesedilni žanr, za drugo polovico
16. stoletja za dežele Notranje Avstrije precej vznemirljivo in na
trenutke prav dekameronsko žaltavo branje. Zlasti za tiste cerkvene
posesti, ki so bile pod obedienco oglejskega patriarha; ta je svojo
oblast nad slovenskimi pokrajinami izvrševal z ne pretrdo roko, zaradi
zapletenega političnega položaja do cesarja in deželnega kneza pa tudi
ne prepogosto. Škof Pavel Bizancij, potomec stare beneške družine,
ki se je naselila v Kotoru, je namreč leta 1581 vizitiral po Kranjskem
in o tem zapustil precej pomenljiva vizitacijska poročila. Svojemu
predstojniku, oglejskemu patriarhu Giovanniju Grimmaniju, tako
7. junija 1581 iz Kamnika poroča: »Če bo vaša milost hotela, bo
lahko uveljavila moje odredbe s pomočjo nadvojvode Karla, čigar
fisku sem namenil vse denarne kazni nepokornih in trdovratnih
klerikov. In teh glob bo dvajset do petindvajset tisoč cekinov, kajti
ni duhovnika ne župnika, ki mu ne bi bilo kaj ukazano glede razuz
danosti, pohujšljivega obnašanja in občevanja.«26 Nadvojvodi Karlu
25 »Vašemu cesarskemu veličanstvu je tudi dobro in predobro znano, da že zelo dolgo
skoraj ni župnika, ki ne bi imel vsaj priležnice, če nima že žene.« Ivan Prijatelj,
Kulturni pomen slovenske reformacije, v: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave I, ur.
Anton Slodnjak, Ljubljana 1952, 45.
26 Josip Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, Izvestja Muzejskega
društva za Kranjsko XVII (1907), 59.
20
