Page 172 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 172
RAZPRAVE, [TUDIJE
reformatorjev s Severa. V stoletju krvavih verskih vojn je knjižica
ljudem pomagala ohraniti vero in dušni mir, v času, preden so večino
njenih tiskanih izvodov uničili, pa se je izkazala tudi kot učinkovito
sredstvo širjenja novih zamisli. Kot rečeno, pa so bile v Italiji zaradi
bližine Rima in zaradi politične nestanovitnosti razmere omen je
nemu širjenju manj naklonjene kakor pa na drugi strani Alp. Repre
sivni aparat inkvizicije in delovanje novih redov, ki so se razmahnili
na krilih katoliške prenove, sta pustila odločilen pečat na versko
političnem zemljevidu Apeninskega polotoka. Nekaj drugače mi
slečih pridigarjev in teologov se je umaknilo na sever, kot sta to
storila znana italijanska »krivoverca« Ochino in Vermigli, številne
tiste, ki so še naprej javno razglašali svoja prepričanja, pa je doletela
podobno kruta usoda kot Carnesecchija in Sicula. V takih razmerah
je na italijanskih tleh v drugi polovici 16. stoletja zamrlo tudi tiskanje
protestantskih traktatov, zato so za redke kasnejše izdaje Beneficia
poskrbeli predvsem v severnih deželah.
Prvo stran tretje angleške izdaje iz leta 1633 pomenljivo krasijo
verzi Prvega pisma Korinčanom: »Sklenil sem namreč, da med vami
ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križa
nega.« In besede iz Pisma Filipljanom: »Še več, za izgubo imam vse
zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda.«21 Po
Caponettovih besedah je založnik hotel opozoriti predvsem na Pav
lovo sporočilo Filipljanom o bratski skupnosti v Kristusu, ki temelji
na veri in je vir veselja. Spis je v drugi polovici devetnajstega stoletja
znova odkril Babington, kmalu zatem pa je ponovno zaživel tudi v
luteranskem okolju Nemčije, kjer je Konstantin von Tischendorf leta
1855 uredil nemški prevod, ki je v kratkem času doživel štiri ponatise.
V Torinu je leta 1860 svojo izdajo uredil grof Piero Giucciardini, ki je
v Firencah v tistem času ustanovil svobodno evangelijsko skupnost,
slabo stoletje kasneje pa je za še eno italijansko različico skupaj s
pastorjem Marianom Moreschinijem poskrbel izobčeni duhovnik
in politični ubežnik Ernesto Buonaiuti. Zato, da bi se, kot je zapisal,
ponovno spoprijeli z glavno težavo vsake krščanske Cerkve in ponov
no začeli razmišljati o pomenu krščanske reforme.22
21 1Kor 2,2; Flp 3,8.
22 B. Luchino, Beneficio di Cristo, Roma 1942, str. 42.
172
reformatorjev s Severa. V stoletju krvavih verskih vojn je knjižica
ljudem pomagala ohraniti vero in dušni mir, v času, preden so večino
njenih tiskanih izvodov uničili, pa se je izkazala tudi kot učinkovito
sredstvo širjenja novih zamisli. Kot rečeno, pa so bile v Italiji zaradi
bližine Rima in zaradi politične nestanovitnosti razmere omen je
nemu širjenju manj naklonjene kakor pa na drugi strani Alp. Repre
sivni aparat inkvizicije in delovanje novih redov, ki so se razmahnili
na krilih katoliške prenove, sta pustila odločilen pečat na versko
političnem zemljevidu Apeninskega polotoka. Nekaj drugače mi
slečih pridigarjev in teologov se je umaknilo na sever, kot sta to
storila znana italijanska »krivoverca« Ochino in Vermigli, številne
tiste, ki so še naprej javno razglašali svoja prepričanja, pa je doletela
podobno kruta usoda kot Carnesecchija in Sicula. V takih razmerah
je na italijanskih tleh v drugi polovici 16. stoletja zamrlo tudi tiskanje
protestantskih traktatov, zato so za redke kasnejše izdaje Beneficia
poskrbeli predvsem v severnih deželah.
Prvo stran tretje angleške izdaje iz leta 1633 pomenljivo krasijo
verzi Prvega pisma Korinčanom: »Sklenil sem namreč, da med vami
ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križa
nega.« In besede iz Pisma Filipljanom: »Še več, za izgubo imam vse
zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda.«21 Po
Caponettovih besedah je založnik hotel opozoriti predvsem na Pav
lovo sporočilo Filipljanom o bratski skupnosti v Kristusu, ki temelji
na veri in je vir veselja. Spis je v drugi polovici devetnajstega stoletja
znova odkril Babington, kmalu zatem pa je ponovno zaživel tudi v
luteranskem okolju Nemčije, kjer je Konstantin von Tischendorf leta
1855 uredil nemški prevod, ki je v kratkem času doživel štiri ponatise.
V Torinu je leta 1860 svojo izdajo uredil grof Piero Giucciardini, ki je
v Firencah v tistem času ustanovil svobodno evangelijsko skupnost,
slabo stoletje kasneje pa je za še eno italijansko različico skupaj s
pastorjem Marianom Moreschinijem poskrbel izobčeni duhovnik
in politični ubežnik Ernesto Buonaiuti. Zato, da bi se, kot je zapisal,
ponovno spoprijeli z glavno težavo vsake krščanske Cerkve in ponov
no začeli razmišljati o pomenu krščanske reforme.22
21 1Kor 2,2; Flp 3,8.
22 B. Luchino, Beneficio di Cristo, Roma 1942, str. 42.
172
