Page 177 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 177
CIRIL SOR^
po človeško ni nobenega prostora za upanje. Njegovo upanje v Boga
ga obvezuje za zvestobo zemlji.«12
Gornji razmislek nam torej pove, da je Bog sam v sebi od vedno
življenje v odnosu, da uresničuje svoje bitje samo v edinosti in različ
nosti treh enako bistvenih odnosov, zaradi česar je v Bogu od vedno
prostor za drugo in različno. Tako more biti končni svet ustvarjen
v ta neskončni prostor ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Du
hom.13 Bog, ki je že sam v sebi prostran prostor, je zvest samemu
sebi, ko pripravlja v sebi prostor tudi za stvarstvo, saj to more samo v
njem prejeti prostor za svobodo, življenje in obstoj. Po samoomejitvi
Vsemogočnega nastane prazen prostor, tisti »nič – nihil«, v katerem
more Stvarnik priklicati nebivajoče v bivanje: »Deus creaturus mun
dos contraxit praesentiam suam.«14 Medtem ko svet obstaja »izven
Boga«, kolikor je drug (različen) in omejen v primerjavi z Bogom,
obstaja obenem »v Bogu«, kolikor je deležen biti, katero mu podarja
Stvarnik, in skrivnosti njegove ljubezni, ki je navsezadnje skrivnost
božjega bistva. V tem smislu je Bog v vsaki stvari globlji od njene
največje globine: »Kolikor kakšna stvar obstaja, toliko je potrebno,
da je Bog pričujoč v njej na njej lastni način bivanja.«15 Največja
vzvišenost sovpada z največjo pričujočnostjo: »Superior summo meo,
interior intimo meo« (Avguštin). On, ki neskončno presega svet, je
hkrati srce in naročje sveta, je tisti, v katerem »živimo, se gibljemo in
smo« (Apd 17,28).
Stvarjenje iz ljubezni
Kako naj razumemo, da mi kot ustvarjena bitja živimo v Bogu in
vendar nismo bog ali božja iskra, manifestacija ali emanacija Boga,
temveč od njega različna, samostojnosti izročena bitja?
12 J. Moltmann, Gott in der Schöpfung, 105.
13 Prim. Marija Pehar, Schöpfung zwischen Trinität und Eschaton. Die Schöpfungslehre
Jürgen Moltmanns im Gesamtkontext seiner Theologie. Bd. 46, 238–277.
14 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, v: J. Moltmann – C. Rivuzumwami (Hg.), Wo
ist Gott?, Neukirchener Verlag, Neukirchen-Vluyn 2002, 29–41.
15 Tomaž Akvinski, S.th. I, q.8 a.1c.
177
po človeško ni nobenega prostora za upanje. Njegovo upanje v Boga
ga obvezuje za zvestobo zemlji.«12
Gornji razmislek nam torej pove, da je Bog sam v sebi od vedno
življenje v odnosu, da uresničuje svoje bitje samo v edinosti in različ
nosti treh enako bistvenih odnosov, zaradi česar je v Bogu od vedno
prostor za drugo in različno. Tako more biti končni svet ustvarjen
v ta neskončni prostor ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Du
hom.13 Bog, ki je že sam v sebi prostran prostor, je zvest samemu
sebi, ko pripravlja v sebi prostor tudi za stvarstvo, saj to more samo v
njem prejeti prostor za svobodo, življenje in obstoj. Po samoomejitvi
Vsemogočnega nastane prazen prostor, tisti »nič – nihil«, v katerem
more Stvarnik priklicati nebivajoče v bivanje: »Deus creaturus mun
dos contraxit praesentiam suam.«14 Medtem ko svet obstaja »izven
Boga«, kolikor je drug (različen) in omejen v primerjavi z Bogom,
obstaja obenem »v Bogu«, kolikor je deležen biti, katero mu podarja
Stvarnik, in skrivnosti njegove ljubezni, ki je navsezadnje skrivnost
božjega bistva. V tem smislu je Bog v vsaki stvari globlji od njene
največje globine: »Kolikor kakšna stvar obstaja, toliko je potrebno,
da je Bog pričujoč v njej na njej lastni način bivanja.«15 Največja
vzvišenost sovpada z največjo pričujočnostjo: »Superior summo meo,
interior intimo meo« (Avguštin). On, ki neskončno presega svet, je
hkrati srce in naročje sveta, je tisti, v katerem »živimo, se gibljemo in
smo« (Apd 17,28).
Stvarjenje iz ljubezni
Kako naj razumemo, da mi kot ustvarjena bitja živimo v Bogu in
vendar nismo bog ali božja iskra, manifestacija ali emanacija Boga,
temveč od njega različna, samostojnosti izročena bitja?
12 J. Moltmann, Gott in der Schöpfung, 105.
13 Prim. Marija Pehar, Schöpfung zwischen Trinität und Eschaton. Die Schöpfungslehre
Jürgen Moltmanns im Gesamtkontext seiner Theologie. Bd. 46, 238–277.
14 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, v: J. Moltmann – C. Rivuzumwami (Hg.), Wo
ist Gott?, Neukirchener Verlag, Neukirchen-Vluyn 2002, 29–41.
15 Tomaž Akvinski, S.th. I, q.8 a.1c.
177
