Page 176 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 176
RAZPRAVE, [TUDIJE
moremo tudi kot božje naročje, kot rahamim, v katerem je prostor za
vse božje stvarstvo. Janez Pavel II. se v svoji okrožnici Dives in miseri
cordia poglobi v starozavezni izraz rehem – materino naročje. V opomb i
52 takole razvija misel: »Iz najgloblje in najprvotnejše povezanosti
ali kar edinosti, ki veže mater in otroka, se rodi posebno razmerje
do njega, čisto posebna ljubezen. O tej ljubezni lahko rečemo, da je
povsem zastonjska, da ni sad zasluženja in da s tega vidika predstavlja
notranjo potrebo: je zahteva srca.« V luči te »teologije božjega na
ročja« moremo govoriti o prostoru ljubeče sprejetosti, zavarovanosti
in bližine srca. V tem naročju ni samo prostor za edinorojenega Sina,
ampak tudi za vse, kar je bilo v njem, po njem in zanj ustvarjeno. V
tem naročju je zagotovljena in obvarovana enkratnost vsakega posa
meznika. V tem naročju nismo »tujki in tujci«, ampak »ljubljeni
otroci«. To smo spoznali v Njem, ki »biva v Očetovem naročju (Jn
1,18), kot naš odrešenik pa se je »naselil med nami« (Jn 1,14).
Naj nadaljujemo z Moltmannovo mislijo: »Bog gre vase, da bi šel
ven iz sebe.«10 Gibanju začetne samoomejitve ustreza eshatološka
samoodprtost. Začetna creatio ex nihilo je tako »priprava in obljuba
odrešilne annihilatio nihili, iz katerega izhaja večna bit stvarstva«.11
Bog eshatološko ustvarja kraljestvo slave, ko premaguje uničujoči nič,
namreč greh in smrt. Bog se poda v praprostor kot nič prek izročitve
Sina v smrt na križu in prešinja prostor s svojo navzočnostjo. Na ta
način premaga Bog »uničujoči nič«.
Temu primerno zavrača Moltmann »apokaliptično pričakovanje
popolnega anihilatio mundi«. Vera v Boga stvarnika izraža »priča
kovanje in dejavni predujem preoblikovanja sveta – transformatio
mundi«. Kajti Bog v križanem Kristusu napravi nič za del svojega
večnega življenja s premaganjem zapuščenosti od Boga. Tako ni
eshatologija »nič drugega kakor v prihodnost usmerjena vera v
stvarjenje«, kajti: »Kdor veruje v Boga, ki je bit priklical iz nič, ta
veruje tudi v Boga, ki oživlja mrtve. Zato tudi upa v novo stvarjenje
neba in zemlje. Njegova vera ga pripravlja za upor uničenju tam, kjer
10 J. Moltmann, Der Geist des Lebens, 100.
11 J. Moltmann, Gott in der Schöpfung. Ökologische Schöpfungslehre, Chr. Kaiser Verlag,
München 1985, 103.
176
moremo tudi kot božje naročje, kot rahamim, v katerem je prostor za
vse božje stvarstvo. Janez Pavel II. se v svoji okrožnici Dives in miseri
cordia poglobi v starozavezni izraz rehem – materino naročje. V opomb i
52 takole razvija misel: »Iz najgloblje in najprvotnejše povezanosti
ali kar edinosti, ki veže mater in otroka, se rodi posebno razmerje
do njega, čisto posebna ljubezen. O tej ljubezni lahko rečemo, da je
povsem zastonjska, da ni sad zasluženja in da s tega vidika predstavlja
notranjo potrebo: je zahteva srca.« V luči te »teologije božjega na
ročja« moremo govoriti o prostoru ljubeče sprejetosti, zavarovanosti
in bližine srca. V tem naročju ni samo prostor za edinorojenega Sina,
ampak tudi za vse, kar je bilo v njem, po njem in zanj ustvarjeno. V
tem naročju je zagotovljena in obvarovana enkratnost vsakega posa
meznika. V tem naročju nismo »tujki in tujci«, ampak »ljubljeni
otroci«. To smo spoznali v Njem, ki »biva v Očetovem naročju (Jn
1,18), kot naš odrešenik pa se je »naselil med nami« (Jn 1,14).
Naj nadaljujemo z Moltmannovo mislijo: »Bog gre vase, da bi šel
ven iz sebe.«10 Gibanju začetne samoomejitve ustreza eshatološka
samoodprtost. Začetna creatio ex nihilo je tako »priprava in obljuba
odrešilne annihilatio nihili, iz katerega izhaja večna bit stvarstva«.11
Bog eshatološko ustvarja kraljestvo slave, ko premaguje uničujoči nič,
namreč greh in smrt. Bog se poda v praprostor kot nič prek izročitve
Sina v smrt na križu in prešinja prostor s svojo navzočnostjo. Na ta
način premaga Bog »uničujoči nič«.
Temu primerno zavrača Moltmann »apokaliptično pričakovanje
popolnega anihilatio mundi«. Vera v Boga stvarnika izraža »priča
kovanje in dejavni predujem preoblikovanja sveta – transformatio
mundi«. Kajti Bog v križanem Kristusu napravi nič za del svojega
večnega življenja s premaganjem zapuščenosti od Boga. Tako ni
eshatologija »nič drugega kakor v prihodnost usmerjena vera v
stvarjenje«, kajti: »Kdor veruje v Boga, ki je bit priklical iz nič, ta
veruje tudi v Boga, ki oživlja mrtve. Zato tudi upa v novo stvarjenje
neba in zemlje. Njegova vera ga pripravlja za upor uničenju tam, kjer
10 J. Moltmann, Der Geist des Lebens, 100.
11 J. Moltmann, Gott in der Schöpfung. Ökologische Schöpfungslehre, Chr. Kaiser Verlag,
München 1985, 103.
176
