Page 178 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 178
RAZPRAVE, [TUDIJE
Odločilna iztočnica je v Janezovih besedah: »Bog je ljubezen«
(1 Jn 4,8). Omenjeni paradoks moremo razumeti le, če je Bog sam v
sebi ljubezen, ki drugemu pripravlja prostor.16 Tako bomo mogli tudi
Janezovo izjavo o Bogu pravilno razumeti. Bog ni ljubezen v prvi vrsti
zato, ker je ustvaril svet kot tisti, ki stoji naproti njegovim ljubečim
odnosom; potem bi nujno potreboval svet in predvsem nas, končna
in prigodna bitja, da bi mogel v resnici ljubiti in tako biti Bog – to
bi bil nesmiseln in v sebi protisloven pojem Boga! Ne, priznati Boga
kot ljubezen pomeni, da je ljubezen njegovo najbolj notranje bistvo,
neodvisno od vsakega odnosa s končnim stvarstvom. Bog ne ustvarja
sveta, da bi ga mogel ljubiti, temveč zato, ker je on od vedno ljubezen
in ker hoče napraviti svet deležen prekipevajočega veselja te ljubezni,
kliče v bivanje od sebe različna bitja.
Trditev, da je Bog ljubezen, je trdno izhodišče za nauk o Sveti
Trojici. Avguštin trdi: »Če vidiš ljubezen, vidiš Trojico.« Zakaj po
svečati osrednje mesto trinitarični podobi Boga? Zato, ker ta trini
tarični Bog »pripravlja prostor« v samem sebi za svoje stvarstvo,
predvsem pa za človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Polna
zastonjskost ljubezni, ki nagiblje Očeta k ustvarjanju, ga hkrati
nagiblje k samoomejitvi, da bi kreatura bivala v svobodi. Ta samo
omejitev ni nič drugega kakor spoštovanje, ki ga ima Stvarnik do
drugosti stvari, do njenega bivanja v svobodi, in se pridružuje tve
ganju možne zavrnitve, katero more končno bitje nuditi neskončni
Ljubezni. Bruno Forte poudarja, da božja samoomejitev, kolikor se
dogaja v smislu notranjih trinitaričnih odnosov, omogoča večno
možnost bivanja ustvarjenega sveta kot drugega od Boga, čeprav ne
ločenega od njega in »zunaj« njega. Božja ponižnost ni nič drugega
kot drugo ime za svobodno darovanost samega sebe, s katero vsaka
od božjih oseb ljubi drugi in s katero troedini Bog ustvarja svet iz
ljubezni in ga iz ljubezni ohranja.17
16 Prim. E.T. Groppe, Creation »ex nihilo« and »ex amore«: ontological freedom in the
theologies of John Zizioulas and Catherine Mowry Lacugna, v: Modern theology 21
(2005) 463–496.
17 Prim. B. Forte, Teologia della storia, Paoline, Cinisello Balsamo 1991, 246–257.
178
Odločilna iztočnica je v Janezovih besedah: »Bog je ljubezen«
(1 Jn 4,8). Omenjeni paradoks moremo razumeti le, če je Bog sam v
sebi ljubezen, ki drugemu pripravlja prostor.16 Tako bomo mogli tudi
Janezovo izjavo o Bogu pravilno razumeti. Bog ni ljubezen v prvi vrsti
zato, ker je ustvaril svet kot tisti, ki stoji naproti njegovim ljubečim
odnosom; potem bi nujno potreboval svet in predvsem nas, končna
in prigodna bitja, da bi mogel v resnici ljubiti in tako biti Bog – to
bi bil nesmiseln in v sebi protisloven pojem Boga! Ne, priznati Boga
kot ljubezen pomeni, da je ljubezen njegovo najbolj notranje bistvo,
neodvisno od vsakega odnosa s končnim stvarstvom. Bog ne ustvarja
sveta, da bi ga mogel ljubiti, temveč zato, ker je on od vedno ljubezen
in ker hoče napraviti svet deležen prekipevajočega veselja te ljubezni,
kliče v bivanje od sebe različna bitja.
Trditev, da je Bog ljubezen, je trdno izhodišče za nauk o Sveti
Trojici. Avguštin trdi: »Če vidiš ljubezen, vidiš Trojico.« Zakaj po
svečati osrednje mesto trinitarični podobi Boga? Zato, ker ta trini
tarični Bog »pripravlja prostor« v samem sebi za svoje stvarstvo,
predvsem pa za človeka, ki ga je ustvaril po svoji podobi. Polna
zastonjskost ljubezni, ki nagiblje Očeta k ustvarjanju, ga hkrati
nagiblje k samoomejitvi, da bi kreatura bivala v svobodi. Ta samo
omejitev ni nič drugega kakor spoštovanje, ki ga ima Stvarnik do
drugosti stvari, do njenega bivanja v svobodi, in se pridružuje tve
ganju možne zavrnitve, katero more končno bitje nuditi neskončni
Ljubezni. Bruno Forte poudarja, da božja samoomejitev, kolikor se
dogaja v smislu notranjih trinitaričnih odnosov, omogoča večno
možnost bivanja ustvarjenega sveta kot drugega od Boga, čeprav ne
ločenega od njega in »zunaj« njega. Božja ponižnost ni nič drugega
kot drugo ime za svobodno darovanost samega sebe, s katero vsaka
od božjih oseb ljubi drugi in s katero troedini Bog ustvarja svet iz
ljubezni in ga iz ljubezni ohranja.17
16 Prim. E.T. Groppe, Creation »ex nihilo« and »ex amore«: ontological freedom in the
theologies of John Zizioulas and Catherine Mowry Lacugna, v: Modern theology 21
(2005) 463–496.
17 Prim. B. Forte, Teologia della storia, Paoline, Cinisello Balsamo 1991, 246–257.
178
