Page 181 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 181
CIRIL SOR^
Sveti Duh je ves prostor za srečevanje Očeta in Sina, je »mi« Boga. Po
vsej pravici moremo trditi, da ustvarja lahko samo Bog, ki je sam v sebi
en sam prostor za drugega, troosebni Bog.26 Vsaka oseba pripravlja
v sebi drugima dvema bivanjski prostor in hkrati v njima prebiva.
Moltmann pravi, da ne smemo govoriti samo o treh trinit aričnih
osebah, temveč moramo govoriti hkrati o treh trinitaričnih prostorih.
V prostorju tega prostranega, vabečega, vključujočega, odrešujočega
Boga, more najti življenjski prostor tudi vse stvarstvo.27
Moltmann vidi v trinitaričnem bivanju Boga tri kon-stitutivne,
so-določujoče prvine bivanja: »Da-sein« – tu-bivanje (osebnostna
prvina), »Mit-sein« – so-bivanje (občestvena prvina) in perihoretično
pojmovani »In-sein« – biti v.28 Ker je torej Bog sam v sebi od vedno
življenje v odnosu, uresničuje svoje bitje samo v edinosti in različnosti
treh enako bistvenih odnosov, zato je v Bogu od vedno prostor za
drugo in različno. Tako more biti končni svet ustvarjen v ta neskončen
prostor ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom.29 Moltmann
nam predstavi vabeče, vključujoče in zedinjujoče občestvo troedinega
Boga kot »odprto Trojico«. V takšni Trojici pa vidi »vabeče okolje
vsega, odrešenega stvarstva, ki tako samo postaja okolje za Božje
prebivanje.«30
Kaj pomeni ta razmislek za naše vprašanje, kako more biti Bog v
samem sebi in neodvisno od stvarstva resnično Ljubezen (do Dru
gega) in zato stvarstvu podariti v sebi prostor, ne da bi moral omejiti
samega sebe? V veri v ljubezen troedinega Boga moremo potegniti
naslednje poteze:
Svet izhaja na začetku kakor tudi v nadaljevanju iz podarjajoče se
ljubezni Očeta; to izhajanje je naravnost »podaljšanje« (G. Greshake)
večne božje samopodaritve Očeta Sinu v končnost. Oče, ki je ves
26 Prim. H. U. v. Balthasar, Theodramatik IV. Das Endspiel, 53–86; G. Marengo, Trinità
e creazione. Indagine sulla teologia di Tommaso d’Aquino, Città Nuova, Roma 1990.
27 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, 34–35.
28 J. Moltmann, Erfahrungen theologischen Denkens, Chr. Kaiser – Güterslohher
Verlagshaus, Gütersloh 1999, 279.
29 Prim. Marija Pehar, Schöpfung zwischen Trinität und Eschaton. Die Schöpfungslehre
Jürgen Moltmanns im Gesamtkontext seiner Theologie, 238–277.
30 J. Moltmann, Erfahrungen theologischen Denkens, 282–283.
181
Sveti Duh je ves prostor za srečevanje Očeta in Sina, je »mi« Boga. Po
vsej pravici moremo trditi, da ustvarja lahko samo Bog, ki je sam v sebi
en sam prostor za drugega, troosebni Bog.26 Vsaka oseba pripravlja
v sebi drugima dvema bivanjski prostor in hkrati v njima prebiva.
Moltmann pravi, da ne smemo govoriti samo o treh trinit aričnih
osebah, temveč moramo govoriti hkrati o treh trinitaričnih prostorih.
V prostorju tega prostranega, vabečega, vključujočega, odrešujočega
Boga, more najti življenjski prostor tudi vse stvarstvo.27
Moltmann vidi v trinitaričnem bivanju Boga tri kon-stitutivne,
so-določujoče prvine bivanja: »Da-sein« – tu-bivanje (osebnostna
prvina), »Mit-sein« – so-bivanje (občestvena prvina) in perihoretično
pojmovani »In-sein« – biti v.28 Ker je torej Bog sam v sebi od vedno
življenje v odnosu, uresničuje svoje bitje samo v edinosti in različnosti
treh enako bistvenih odnosov, zato je v Bogu od vedno prostor za
drugo in različno. Tako more biti končni svet ustvarjen v ta neskončen
prostor ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom.29 Moltmann
nam predstavi vabeče, vključujoče in zedinjujoče občestvo troedinega
Boga kot »odprto Trojico«. V takšni Trojici pa vidi »vabeče okolje
vsega, odrešenega stvarstva, ki tako samo postaja okolje za Božje
prebivanje.«30
Kaj pomeni ta razmislek za naše vprašanje, kako more biti Bog v
samem sebi in neodvisno od stvarstva resnično Ljubezen (do Dru
gega) in zato stvarstvu podariti v sebi prostor, ne da bi moral omejiti
samega sebe? V veri v ljubezen troedinega Boga moremo potegniti
naslednje poteze:
Svet izhaja na začetku kakor tudi v nadaljevanju iz podarjajoče se
ljubezni Očeta; to izhajanje je naravnost »podaljšanje« (G. Greshake)
večne božje samopodaritve Očeta Sinu v končnost. Oče, ki je ves
26 Prim. H. U. v. Balthasar, Theodramatik IV. Das Endspiel, 53–86; G. Marengo, Trinità
e creazione. Indagine sulla teologia di Tommaso d’Aquino, Città Nuova, Roma 1990.
27 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, 34–35.
28 J. Moltmann, Erfahrungen theologischen Denkens, Chr. Kaiser – Güterslohher
Verlagshaus, Gütersloh 1999, 279.
29 Prim. Marija Pehar, Schöpfung zwischen Trinität und Eschaton. Die Schöpfungslehre
Jürgen Moltmanns im Gesamtkontext seiner Theologie, 238–277.
30 J. Moltmann, Erfahrungen theologischen Denkens, 282–283.
181
