Page 179 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 179
CIRIL SOR^
Bistveno za Božjo ljubezen je, da se ljubeči umakne v dobro
ljubljenega. Tako Bog ponovi v deju stvarjenja na analogen način
to, kar se nahaja v Bogu samem od vedno.18 Greshake govori o
»trinitaričnem prostoru« stvarstva. Ta izraz pa ne spregovori le o
razsežnostih »prostora«, ampak tudi o zakonitostih, ki vladajo v
njem! To ni sebično zagrajen, prazen prostor, ampak nesebično
odprt in vabeč prostor, ki je ves prostor za drugega, je »omejen« z
ljubeznijo in namenjen srečanjem ljubezni. Pripravljati drugemu
prostor spada k bistvu ljubezni, ki je razpoznavno znamenje Stvar
nika.19
Takšen prostor, to intimno notranje prebivanje in popolno med
sebojno prešinjanje oseb je izpovedano s pomočjo nauka o trinitarični
perihorezi. Z njo je izražena tista trinitarična enota, ki presega nauk o
osebah in njihovih odnosih: v moči njihove večne ljubezni eksistirajo
božje osebe tako intimno ena z drugo, ena za drugo in ena v drugi,
da vzpostavljajo v svoji edinstveni, neprimerljivi in popolni enoti
lastno bivanje. Znotrajtrinitarični odnosi in trinitarična perihoreza
so si komplementarni.«20 Moltmann zagotavlja, da »šele perihoretični
pojem enosti je trinitarični pojem troedinosti«.21 Pravoslavni teolog
Ciobotea poudarja, da je trinitarično medsebojno prešinjanje (peri
choresis) temeljni in najvišji arhetip občestvenega življenja, kjer
edinost in različnost prideta popolnoma in hkrati do izraza.22 To-
rej: trinitarična perihoreza ohranja poti odprte, jih napravlja pre
hodne, tako da je vsaka od treh oseb Trojice v polnosti »odprt
prostor« za drugi dve. Osebe vzpostavljajo prostor za druge tako, da
se umaknejo. Tako trinitarične Osebe niso samo »osebe«, ampak tudi
»prostor« za drugi dve. »Vsaka Oseba je v moči perihoreze naseljiva
18 Prim. E. Jüngel, Gottes ursprüngliches Anfangen als schöpferische Selbstbegrenzung, v: H.
Deuser u. a. (Hg.), Gottes Zukunft – Zukunft der Welt. Festschrift für Jürgen Moltmann,
Chr. Kaiser Verlag, München 1986, 268.
19 Prim. G. Greshake, Der dreieine Gott, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1997, 232.
20 J. Moltmann, Die Einheit des dreieinigen Gottes, v: F Breuning, Trinität. Aktuelle
Perspektiven der Theologie. Herder (QD 101), Freiburg-Basel-Wien 1984, 108.
21 J. Moltmann, Die Einheit des dreieinigen Gottes, 109.
22 Prim. C. Sorč, »Fides christianorum in Trinitate consistit«, v: Rassegna di teologia 42
(2001) 847–865.
179
Bistveno za Božjo ljubezen je, da se ljubeči umakne v dobro
ljubljenega. Tako Bog ponovi v deju stvarjenja na analogen način
to, kar se nahaja v Bogu samem od vedno.18 Greshake govori o
»trinitaričnem prostoru« stvarstva. Ta izraz pa ne spregovori le o
razsežnostih »prostora«, ampak tudi o zakonitostih, ki vladajo v
njem! To ni sebično zagrajen, prazen prostor, ampak nesebično
odprt in vabeč prostor, ki je ves prostor za drugega, je »omejen« z
ljubeznijo in namenjen srečanjem ljubezni. Pripravljati drugemu
prostor spada k bistvu ljubezni, ki je razpoznavno znamenje Stvar
nika.19
Takšen prostor, to intimno notranje prebivanje in popolno med
sebojno prešinjanje oseb je izpovedano s pomočjo nauka o trinitarični
perihorezi. Z njo je izražena tista trinitarična enota, ki presega nauk o
osebah in njihovih odnosih: v moči njihove večne ljubezni eksistirajo
božje osebe tako intimno ena z drugo, ena za drugo in ena v drugi,
da vzpostavljajo v svoji edinstveni, neprimerljivi in popolni enoti
lastno bivanje. Znotrajtrinitarični odnosi in trinitarična perihoreza
so si komplementarni.«20 Moltmann zagotavlja, da »šele perihoretični
pojem enosti je trinitarični pojem troedinosti«.21 Pravoslavni teolog
Ciobotea poudarja, da je trinitarično medsebojno prešinjanje (peri
choresis) temeljni in najvišji arhetip občestvenega življenja, kjer
edinost in različnost prideta popolnoma in hkrati do izraza.22 To-
rej: trinitarična perihoreza ohranja poti odprte, jih napravlja pre
hodne, tako da je vsaka od treh oseb Trojice v polnosti »odprt
prostor« za drugi dve. Osebe vzpostavljajo prostor za druge tako, da
se umaknejo. Tako trinitarične Osebe niso samo »osebe«, ampak tudi
»prostor« za drugi dve. »Vsaka Oseba je v moči perihoreze naseljiva
18 Prim. E. Jüngel, Gottes ursprüngliches Anfangen als schöpferische Selbstbegrenzung, v: H.
Deuser u. a. (Hg.), Gottes Zukunft – Zukunft der Welt. Festschrift für Jürgen Moltmann,
Chr. Kaiser Verlag, München 1986, 268.
19 Prim. G. Greshake, Der dreieine Gott, Herder, Freiburg – Basel – Wien 1997, 232.
20 J. Moltmann, Die Einheit des dreieinigen Gottes, v: F Breuning, Trinität. Aktuelle
Perspektiven der Theologie. Herder (QD 101), Freiburg-Basel-Wien 1984, 108.
21 J. Moltmann, Die Einheit des dreieinigen Gottes, 109.
22 Prim. C. Sorč, »Fides christianorum in Trinitate consistit«, v: Rassegna di teologia 42
(2001) 847–865.
179
