Page 182 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 182
RAZPRAVE, [TUDIJE
prostor za Sina, se v Sinu odpira stvarstvu. Toda Bog pri tem ne
prejme končnosti stvarstva in se tako ukine, ampak z ljubeznijo
prežet odnos Očeta do Sina predstavlja princip, ki omogoči njegovo
stvariteljsko ljubezen do sveta. Drugače rečeno: Večna Beseda, v kateri
Oče samega sebe izraža, je pogoj za možnost Besede, s katero Bog
kliče v bivanje. Iz tega, da je v Bogu samem božja drugačnost Besede,
razumemo tudi možnost končne drugačnosti, in to je prav svet.
V Bogu ustvarjeni svet more biti tako od Boga radikalno različen
in samostojen, ker je privzet v to Sinovo naravnanost na Očeta, v
njegov konkretni odnos prejemajoče, Očetu zahvaljujoče ljubezni: »V
njem je bilo vse ustvarjeno.« (Kol 1,16.) Iz tega odnosa Sina do Očeta
prejema stvarstvo zaznamovanost njegove resnične različnosti od
Boga in njegove samostojnosti v Bogu in v odnosu do njega: s tem,
da je soudeleženo pri Sinovemu zahvaljevanju in to širi v končno
ustvarjenem, priznava, da ni Bog in noče biti kakor Bog.
Popolnoma različen od Boga in v edinstveni edinosti z njim
povezan more svet biti zato, ker prejema delež pri daru Svetega Duha v
prostoru troedine božje ljubezni. »Biti ustvarjen v Bogu« pomeni tudi:
biti privzet v globoko zedinjevalno ljubezen med Očetom in Sinom. V
Duhu postane stvarstvo deležno življenja in ljubezni Boga; v Duhu pa
prejme tudi Bog delež (v obrnjeni perspektivi) pri življenju in trpljenju
stvarstva. To stori predvsem tako, da podari stvarstvu tam, kjer to
preko grešnega upora človeka Bogu pervertira svojo samostojnost, v
Duhu odpuščanje in opravičenje (prim. Jn 20,23).31
»Možnost stvarjenja je vsebljena v resničnosti Trojice. Zato tve
gamo trditev: Bog, ki ni troedini ne more biti stvarnik.«32 V trini
taričnih koordinatah namreč ljubezen odloča, koliko je prostora
za drugega in kakšen prostor mu je »odmerjen«. Pri »trinitaričnem
prostoru« nimamo v mislih samo razsežnosti »prostora«, ampak tudi
zakonitosti, ki vladajo v njem! To so predvsem zakonitost enkrat
nosti, občestvenosti, solidarnosti, svobode, nad vsemi pa ljubezni. Bog
stvarnik ni predvsem »primum movens«, temveč »primum amans«.
31 M. Kehl, Und Gott sah, dass es gut war. Eine Theologie der Schöpfung, Herder, Freiburg-
Basel-Wien 2005, 244.
32 A. Gerken, Theologie des Wortes, Patmos, Düsseldorf 1963, 82; prim. H. U. v. Balthasar,
Schöpfung und Trinität, v: IkZ Communio 17 (1988) 205–212.
182
prostor za Sina, se v Sinu odpira stvarstvu. Toda Bog pri tem ne
prejme končnosti stvarstva in se tako ukine, ampak z ljubeznijo
prežet odnos Očeta do Sina predstavlja princip, ki omogoči njegovo
stvariteljsko ljubezen do sveta. Drugače rečeno: Večna Beseda, v kateri
Oče samega sebe izraža, je pogoj za možnost Besede, s katero Bog
kliče v bivanje. Iz tega, da je v Bogu samem božja drugačnost Besede,
razumemo tudi možnost končne drugačnosti, in to je prav svet.
V Bogu ustvarjeni svet more biti tako od Boga radikalno različen
in samostojen, ker je privzet v to Sinovo naravnanost na Očeta, v
njegov konkretni odnos prejemajoče, Očetu zahvaljujoče ljubezni: »V
njem je bilo vse ustvarjeno.« (Kol 1,16.) Iz tega odnosa Sina do Očeta
prejema stvarstvo zaznamovanost njegove resnične različnosti od
Boga in njegove samostojnosti v Bogu in v odnosu do njega: s tem,
da je soudeleženo pri Sinovemu zahvaljevanju in to širi v končno
ustvarjenem, priznava, da ni Bog in noče biti kakor Bog.
Popolnoma različen od Boga in v edinstveni edinosti z njim
povezan more svet biti zato, ker prejema delež pri daru Svetega Duha v
prostoru troedine božje ljubezni. »Biti ustvarjen v Bogu« pomeni tudi:
biti privzet v globoko zedinjevalno ljubezen med Očetom in Sinom. V
Duhu postane stvarstvo deležno življenja in ljubezni Boga; v Duhu pa
prejme tudi Bog delež (v obrnjeni perspektivi) pri življenju in trpljenju
stvarstva. To stori predvsem tako, da podari stvarstvu tam, kjer to
preko grešnega upora človeka Bogu pervertira svojo samostojnost, v
Duhu odpuščanje in opravičenje (prim. Jn 20,23).31
»Možnost stvarjenja je vsebljena v resničnosti Trojice. Zato tve
gamo trditev: Bog, ki ni troedini ne more biti stvarnik.«32 V trini
taričnih koordinatah namreč ljubezen odloča, koliko je prostora
za drugega in kakšen prostor mu je »odmerjen«. Pri »trinitaričnem
prostoru« nimamo v mislih samo razsežnosti »prostora«, ampak tudi
zakonitosti, ki vladajo v njem! To so predvsem zakonitost enkrat
nosti, občestvenosti, solidarnosti, svobode, nad vsemi pa ljubezni. Bog
stvarnik ni predvsem »primum movens«, temveč »primum amans«.
31 M. Kehl, Und Gott sah, dass es gut war. Eine Theologie der Schöpfung, Herder, Freiburg-
Basel-Wien 2005, 244.
32 A. Gerken, Theologie des Wortes, Patmos, Düsseldorf 1963, 82; prim. H. U. v. Balthasar,
Schöpfung und Trinität, v: IkZ Communio 17 (1988) 205–212.
182
