Page 184 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 184
RAZPRAVE, [TUDIJE
brez-mejna, prostrana ljubezen. Kot čista ljubezen in nič drugega kot
ljubezen more Bog brez vsakega omejevanja svoje veličine in moči
drugemu od samega sebe, končnemu svetu že od vedno pripraviti
prostor, ki ga potrebuje za svoje bivanje; in sicer tako, da ta pri tem
ne izgine v Bogu, da ni od njega »posrkan« ali da zapade v odtujit
veno, njegovo samostojnost omejevalno heteronomijo Boga. Takšne
predstave se bi daleč oddaljevale od krščanskega razumevanja stvar
stva. 35 Tako nas ni treba biti strah pred velikim, vse obsegajočim
Bogom. Človek živi v Bogu na človeški način. Ni pred dilemo: Bog
ali človek. Čim večji je Bog, tem več je prostora za človeka. Njegov
»objem« človeka ne utesnjuje, marveč ga osvobaja (prim. Lk 15,11–32).
V njem je življenje v polnosti, prostor gibanja in trden obstoj: »V njem
živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28a.) Resnično osvobajajoči
prostor pa nam pripravlja Jezus Kristus v Božjem kraljestvu, v katerem
je prostor za vse (Mt 13,32).
Iz tega uvida se odpre »iskanju vere po razumevanju« pot k tri
nitaričnemu razumevanju Boga in stvarstva. Od tod mora izhajati
vsaka krščanska teologija stvarjenja in k njej mora voditi.36 Božja
svoboda, ki v sebi daje prostor drugemu (kot Bogu in svetu), je možna
samo v moči tiste ljubezni, ki sama v sebi, iz svojega bistva že vedno
daje prostor drugačnosti med Bogom kot »Očetom« in Bogom kot
»Sinom« – prav v Bogu »Svetem Duhu«, ki jih ohranja različne in
hkrati zedinja. Samo takšna božja ljubezen more tudi neskončno
in končno samobitnost vzdržati v sebi vse do mogoče nasprotujoče
svobode stvarjenin, in jih tako združevati, ne da bi ena v drugi izginila.
V ta od vekomaj pripravljen prostor božje ljubezni je bil svet ustvarjen.
V njem prejme svoj lastni prostor, da bi mogel v tej prostranosti kot
svet biti, živeti in se gibati.
V tej povezavi teologije stvarjenja in nauka o Sveti Trojici more
najbolje vzdržati paradoks božjega bivanja nad svetom in v njem.
Tomaž Akvinski to izrazi takole: »Poznanje božjih oseb je potrebno
(…) če hočemo o stvarstvu pravilno misliti (…) S trditvijo, da je Bog
35 M. Kehl, Und Gott sah, dass es gut war, 240.
36 Prim. Hristea Vasile, Kommunikation und Gemeinschaft. Ein orthodox-theologischer
Beitrag zu einer Theologie der Kommunikation, Evangelische Verlagsanstalt, Leipzig
2005, 89 s.
184
brez-mejna, prostrana ljubezen. Kot čista ljubezen in nič drugega kot
ljubezen more Bog brez vsakega omejevanja svoje veličine in moči
drugemu od samega sebe, končnemu svetu že od vedno pripraviti
prostor, ki ga potrebuje za svoje bivanje; in sicer tako, da ta pri tem
ne izgine v Bogu, da ni od njega »posrkan« ali da zapade v odtujit
veno, njegovo samostojnost omejevalno heteronomijo Boga. Takšne
predstave se bi daleč oddaljevale od krščanskega razumevanja stvar
stva. 35 Tako nas ni treba biti strah pred velikim, vse obsegajočim
Bogom. Človek živi v Bogu na človeški način. Ni pred dilemo: Bog
ali človek. Čim večji je Bog, tem več je prostora za človeka. Njegov
»objem« človeka ne utesnjuje, marveč ga osvobaja (prim. Lk 15,11–32).
V njem je življenje v polnosti, prostor gibanja in trden obstoj: »V njem
živimo, se gibljemo in smo.« (Apd 17,28a.) Resnično osvobajajoči
prostor pa nam pripravlja Jezus Kristus v Božjem kraljestvu, v katerem
je prostor za vse (Mt 13,32).
Iz tega uvida se odpre »iskanju vere po razumevanju« pot k tri
nitaričnemu razumevanju Boga in stvarstva. Od tod mora izhajati
vsaka krščanska teologija stvarjenja in k njej mora voditi.36 Božja
svoboda, ki v sebi daje prostor drugemu (kot Bogu in svetu), je možna
samo v moči tiste ljubezni, ki sama v sebi, iz svojega bistva že vedno
daje prostor drugačnosti med Bogom kot »Očetom« in Bogom kot
»Sinom« – prav v Bogu »Svetem Duhu«, ki jih ohranja različne in
hkrati zedinja. Samo takšna božja ljubezen more tudi neskončno
in končno samobitnost vzdržati v sebi vse do mogoče nasprotujoče
svobode stvarjenin, in jih tako združevati, ne da bi ena v drugi izginila.
V ta od vekomaj pripravljen prostor božje ljubezni je bil svet ustvarjen.
V njem prejme svoj lastni prostor, da bi mogel v tej prostranosti kot
svet biti, živeti in se gibati.
V tej povezavi teologije stvarjenja in nauka o Sveti Trojici more
najbolje vzdržati paradoks božjega bivanja nad svetom in v njem.
Tomaž Akvinski to izrazi takole: »Poznanje božjih oseb je potrebno
(…) če hočemo o stvarstvu pravilno misliti (…) S trditvijo, da je Bog
35 M. Kehl, Und Gott sah, dass es gut war, 240.
36 Prim. Hristea Vasile, Kommunikation und Gemeinschaft. Ein orthodox-theologischer
Beitrag zu einer Theologie der Kommunikation, Evangelische Verlagsanstalt, Leipzig
2005, 89 s.
184
