Page 186 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 186
RAZPRAVE, [TUDIJE
različnosti more na mnogovrstnih dejavnostnih področjih vtisniti
sedanji družbi daljnosežen prepoznavni pečat, tako da krščanska
temeljna prepričanja, ki so končno trinitarično utemeljena, na nepri
čakovan način prejmejo pomembno mesto sredi sekulariziranega
sveta.41 Tako je omenjeni program nadvse koristen za družbeno-
socialno področje, saj naj bi to vzpostavljalo prostore sobivanja
(sožitja) v drugačnosti.
Izhajamo iz dejstva, da se Bog s stvarjenjem odloči »deliti« svoj
prostor z ustvarjenimi bitji, še posebej s človekom. V svoj neomejeni
življenjski prostor je postavil kraj, ki bo prostor njegovega srečevanja
s človekom – raj. Njegovo veselje je prebivati sredi ljudi in navezovati z
njimi dialog. Posebno veselje mu je prebivati sredi izvoljenega ljudstva,
kateremu on sam izbere in mu pripravi deželo. Čeprav je Bog nadvse
vzvišen, pa ga more izvoljeno ljudstvo srečati v svoji sredi. Bog se tako
naveže na svoje ljudstvo, da se ne pomišlja zapustiti dežele in iti z
njim v izgnanstvo, da bi se zopet vrnil z izgnanci v njihovo deželo in
tam bival sredi med njimi.42 Posebni prostor njegove navzočn osti sta
Jeruzalem in tempelj. Čeprav ne moreta zaobjeti Božjega veličastva,
sta prednostni kraj srečanja z Njim. Hkrati pa sta predp odoba tistega
Jeruzalema in templja, ki bosta ustrezala večnostnim, eshatološkim
merilom.
Da Bog misli resno s svojim prebivanjem med ljudmi, je na edin
stven način pokazal z učlovečenjem druge Božje osebe, ko je postal
Emanuel, Bog z nami. S tem svojim sestopom je pokazal zavzetost za
človeka; s tem, da je postavil svoj šotor med nami, nas je hotel zbrati
in popeljati v dokončno obljubljeno deželo, v kateri je prostora za
vsakega in za vse, kjer bo Bog vse v vsem. Naša začasna bivališča se
bodo spremenila v »božjo zgradbo«, v večna bivališča (prim. 2 Kor
5,1–10). Ljudstvo na poti bo postalo ljudstvo na cilju, doma; ljudstvo
izhoda – eksodusa bo postalo ljudstvo prihoda in vrnitve. Poveličano
stvarstvo bo našlo v Bogu svoj večni življenjski prostor, in Bog bo našel
v njem svoje večno bivališče. Svet bo v Bogu prebival na svetni način in
41 O. Meuffels, Theologie der Liebe in postmoderner Zeit, Echter, Würzburg 2001, 165.
42 Prim. R. Scoralick (Hrsg.), Das Drama der Barmherzichkeit Gottes, Verlag Katholisches
Bibelwerk, Stuttgart 2000.
186
različnosti more na mnogovrstnih dejavnostnih področjih vtisniti
sedanji družbi daljnosežen prepoznavni pečat, tako da krščanska
temeljna prepričanja, ki so končno trinitarično utemeljena, na nepri
čakovan način prejmejo pomembno mesto sredi sekulariziranega
sveta.41 Tako je omenjeni program nadvse koristen za družbeno-
socialno področje, saj naj bi to vzpostavljalo prostore sobivanja
(sožitja) v drugačnosti.
Izhajamo iz dejstva, da se Bog s stvarjenjem odloči »deliti« svoj
prostor z ustvarjenimi bitji, še posebej s človekom. V svoj neomejeni
življenjski prostor je postavil kraj, ki bo prostor njegovega srečevanja
s človekom – raj. Njegovo veselje je prebivati sredi ljudi in navezovati z
njimi dialog. Posebno veselje mu je prebivati sredi izvoljenega ljudstva,
kateremu on sam izbere in mu pripravi deželo. Čeprav je Bog nadvse
vzvišen, pa ga more izvoljeno ljudstvo srečati v svoji sredi. Bog se tako
naveže na svoje ljudstvo, da se ne pomišlja zapustiti dežele in iti z
njim v izgnanstvo, da bi se zopet vrnil z izgnanci v njihovo deželo in
tam bival sredi med njimi.42 Posebni prostor njegove navzočn osti sta
Jeruzalem in tempelj. Čeprav ne moreta zaobjeti Božjega veličastva,
sta prednostni kraj srečanja z Njim. Hkrati pa sta predp odoba tistega
Jeruzalema in templja, ki bosta ustrezala večnostnim, eshatološkim
merilom.
Da Bog misli resno s svojim prebivanjem med ljudmi, je na edin
stven način pokazal z učlovečenjem druge Božje osebe, ko je postal
Emanuel, Bog z nami. S tem svojim sestopom je pokazal zavzetost za
človeka; s tem, da je postavil svoj šotor med nami, nas je hotel zbrati
in popeljati v dokončno obljubljeno deželo, v kateri je prostora za
vsakega in za vse, kjer bo Bog vse v vsem. Naša začasna bivališča se
bodo spremenila v »božjo zgradbo«, v večna bivališča (prim. 2 Kor
5,1–10). Ljudstvo na poti bo postalo ljudstvo na cilju, doma; ljudstvo
izhoda – eksodusa bo postalo ljudstvo prihoda in vrnitve. Poveličano
stvarstvo bo našlo v Bogu svoj večni življenjski prostor, in Bog bo našel
v njem svoje večno bivališče. Svet bo v Bogu prebival na svetni način in
41 O. Meuffels, Theologie der Liebe in postmoderner Zeit, Echter, Würzburg 2001, 165.
42 Prim. R. Scoralick (Hrsg.), Das Drama der Barmherzichkeit Gottes, Verlag Katholisches
Bibelwerk, Stuttgart 2000.
186
