Page 187 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 187
CIRIL SOR^
Bog v svetu na božji način. Bog in svet se bosta medsebojno prešinjala,
ne da bi drug drugemu škodovala ali se v drugem izgubila. Moltmann
poimenuje to stanje »eshatološko perihorezo Boga in sveta, nebes in
zemlje, večnosti in časa. Celotna eshatologija se tako steka v večno
veselje Boga nad svojim odrešenim stvarstvom in v večno slavljenje s
strani vseh ustvarjenih bitij.«43
Sklep
Naj povzamem Moltmannovo ugotovitev, ki se dobro ujema z
našim razmišljanjem in ima daljnosežne posledice. Brez prostora ne
more nihče živeti. Seveda imamo v mislih prostor svobode in prostor
ljubezni. Vzeti človeku prostor, vzeti mu svobodo, pomeni izriniti ga
na rob življenjskega obstoja. Brezdomstvo, ulica, zaporniška celica,
prisilno delo … ali ni to najbolj spodnji rob človekovega bivanja, ki
mu jemlje človeško dostojanstvo? Toda: ali nista s tem »odvečnim
človekom« izrinjena iz našega sveta tudi šekina – v tem svetu bivajoči
Bog in Božji Sin, ki je sam brezdomec, saj zanj v zavetišču ni prostora
(Lk 2,7) in »nima prostora, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58)? Biti
nam mora kristalno jasno: Kjer ni prostora za človeka, ga ni tudi za
Boga. In: kjer ga ni za Boga, ga zmanjka tudi za človeka. Začenja se
namreč selekcija, v kateri »odpadejo« najprej tisti, ki so že tako na
robu družbe.
Zato pa so krščanske skupnosti poklicane, da postanejo »vabeči
in vključujoči prostori« za »lačne, žejne, tujce, nage, bolne in jetnike«
(Mt 25,35–36). Kraj, ki bo domovina Boga, ki je v svojem svetu
brezdomec.44
43 Prim. J. Moltmann, »Sein Name ist Gerechtigkeit«. Neue Beiträge zur christlichen
Gotteslehre, Gütersloher Verlagshaus, Gütersloh 2008, 156.
44 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, v: J. Moltmann – C. Rivuzumwami (Hg.), Wo
ist Gott? Gottesräume – Lebensräume, 41.
187
Bog v svetu na božji način. Bog in svet se bosta medsebojno prešinjala,
ne da bi drug drugemu škodovala ali se v drugem izgubila. Moltmann
poimenuje to stanje »eshatološko perihorezo Boga in sveta, nebes in
zemlje, večnosti in časa. Celotna eshatologija se tako steka v večno
veselje Boga nad svojim odrešenim stvarstvom in v večno slavljenje s
strani vseh ustvarjenih bitij.«43
Sklep
Naj povzamem Moltmannovo ugotovitev, ki se dobro ujema z
našim razmišljanjem in ima daljnosežne posledice. Brez prostora ne
more nihče živeti. Seveda imamo v mislih prostor svobode in prostor
ljubezni. Vzeti človeku prostor, vzeti mu svobodo, pomeni izriniti ga
na rob življenjskega obstoja. Brezdomstvo, ulica, zaporniška celica,
prisilno delo … ali ni to najbolj spodnji rob človekovega bivanja, ki
mu jemlje človeško dostojanstvo? Toda: ali nista s tem »odvečnim
človekom« izrinjena iz našega sveta tudi šekina – v tem svetu bivajoči
Bog in Božji Sin, ki je sam brezdomec, saj zanj v zavetišču ni prostora
(Lk 2,7) in »nima prostora, kamor bi glavo naslonil« (Lk 9,58)? Biti
nam mora kristalno jasno: Kjer ni prostora za človeka, ga ni tudi za
Boga. In: kjer ga ni za Boga, ga zmanjka tudi za človeka. Začenja se
namreč selekcija, v kateri »odpadejo« najprej tisti, ki so že tako na
robu družbe.
Zato pa so krščanske skupnosti poklicane, da postanejo »vabeči
in vključujoči prostori« za »lačne, žejne, tujce, nage, bolne in jetnike«
(Mt 25,35–36). Kraj, ki bo domovina Boga, ki je v svojem svetu
brezdomec.44
43 Prim. J. Moltmann, »Sein Name ist Gerechtigkeit«. Neue Beiträge zur christlichen
Gotteslehre, Gütersloher Verlagshaus, Gütersloh 2008, 156.
44 Prim. J. Moltmann, Gott und Raum, v: J. Moltmann – C. Rivuzumwami (Hg.), Wo
ist Gott? Gottesräume – Lebensräume, 41.
187
