Page 22 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 22
RAZPRAVE, [TUDIJE
se že tesno spogleduje z neokusnim paskvilom, ki je bil sploh literarna
specialiteta renesančnih izobražencev zlasti v Italiji. Pod naletom se
je znašel kranjski vikar Matija Mrcina (Marzina, Morzina, Marcina,
Mercina).29 Mož je študiral na Dunaju, bil jeseni 1553 ordiniran, pred
prihodom na Gorenjsko pa je od 1560. služboval kot vikar v Vipavi
in od poletja 1563 kot župnik v Gorici; od 14. novembra 1573 je bil
duhovni pastir v Kranju. Kot večina njegovih stanovskih tovarišev tudi
on ni dal kaj dosti na doslednost okoli celibata, kajti z gospod injo
Katarino je pridelal dva otroka, pa tudi sicer mu je bilo mogoče vreči
pod nos, da v vsakdanjostni življenjski in dušnopastirski praksi raje
kot (o)skrbeti, truditi se, pasti (duhovne ovčice) sprega glagole obrati,
oskubsti in prigrabiti si.
Poleg slednjega je bil, kot se zdi, odločen človek, kar je v Kranju,
kamor je Luthrove nauke prinesel Gašper Rokavec,30 povzročilo
nemalo trenj in homatij.31 Kajti po Rokavčevi smrti 1565. je prišel
med kranjske protestante za predikanta vztrajni Jernej Knafelj, ki je
Kranjčanom pomagal ustanoviti celo njihovo lastno šolo in se je tudi
sicer ob vsaki priliki kolikor mogoče ognjevito zavzemal za uveljavitev
in utrditev »prave, stare vere krščanske«. Zaradi tega je proti njemu
odločno nastopil sam nadvojvoda Karel, ki je 25. oktobra 1577
krajnskemu mestnemu sodniku Junauerju zaukazal, naj Knaflja, ki
da se vtika v župnijske pravice, napodi iz mesta, Kranjčani pa naj se
kot njihovi predniki držijo rimske cerkve, kajti nobene pravice ni
majo, da bi spreminjali vero v mestih. Toda meščani so se za svojega
pridigarja potegnili. Nadvojvodi so dali vedeti, da imajo Knaflja za
predikanta že deset let in da slednji ves ta čas redno pridiga, deli
zakramente in opravlja vse ostale potrebne obrede. Nadvojvoda
se ni dal pregovoriti in je leta 1578 ponovno izdal strog ukaz, da
mora Knafelj iz Kranja. Tako je slednji odšel na Brdo in tam v kapeli
opravljal protestantsko bogoslužje, Kranjčani pa so ga hodili poslu
šat: ob neki priliki je imel menda kar 1800 obhajancev. Nadvojvodo
takšno stanje seveda ni prav nič veselilo, zato je pisal Adamu baronu
29 France Kidrič, Matej Marcina, v: Slovenski bibliografski leksikon II, Ljubljana
1933–1952, 45–47.
30 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda II, Celovec 1910, 718.
31 J. Gruden, n. d., 718–721.
22
se že tesno spogleduje z neokusnim paskvilom, ki je bil sploh literarna
specialiteta renesančnih izobražencev zlasti v Italiji. Pod naletom se
je znašel kranjski vikar Matija Mrcina (Marzina, Morzina, Marcina,
Mercina).29 Mož je študiral na Dunaju, bil jeseni 1553 ordiniran, pred
prihodom na Gorenjsko pa je od 1560. služboval kot vikar v Vipavi
in od poletja 1563 kot župnik v Gorici; od 14. novembra 1573 je bil
duhovni pastir v Kranju. Kot večina njegovih stanovskih tovarišev tudi
on ni dal kaj dosti na doslednost okoli celibata, kajti z gospod injo
Katarino je pridelal dva otroka, pa tudi sicer mu je bilo mogoče vreči
pod nos, da v vsakdanjostni življenjski in dušnopastirski praksi raje
kot (o)skrbeti, truditi se, pasti (duhovne ovčice) sprega glagole obrati,
oskubsti in prigrabiti si.
Poleg slednjega je bil, kot se zdi, odločen človek, kar je v Kranju,
kamor je Luthrove nauke prinesel Gašper Rokavec,30 povzročilo
nemalo trenj in homatij.31 Kajti po Rokavčevi smrti 1565. je prišel
med kranjske protestante za predikanta vztrajni Jernej Knafelj, ki je
Kranjčanom pomagal ustanoviti celo njihovo lastno šolo in se je tudi
sicer ob vsaki priliki kolikor mogoče ognjevito zavzemal za uveljavitev
in utrditev »prave, stare vere krščanske«. Zaradi tega je proti njemu
odločno nastopil sam nadvojvoda Karel, ki je 25. oktobra 1577
krajnskemu mestnemu sodniku Junauerju zaukazal, naj Knaflja, ki
da se vtika v župnijske pravice, napodi iz mesta, Kranjčani pa naj se
kot njihovi predniki držijo rimske cerkve, kajti nobene pravice ni
majo, da bi spreminjali vero v mestih. Toda meščani so se za svojega
pridigarja potegnili. Nadvojvodi so dali vedeti, da imajo Knaflja za
predikanta že deset let in da slednji ves ta čas redno pridiga, deli
zakramente in opravlja vse ostale potrebne obrede. Nadvojvoda
se ni dal pregovoriti in je leta 1578 ponovno izdal strog ukaz, da
mora Knafelj iz Kranja. Tako je slednji odšel na Brdo in tam v kapeli
opravljal protestantsko bogoslužje, Kranjčani pa so ga hodili poslu
šat: ob neki priliki je imel menda kar 1800 obhajancev. Nadvojvodo
takšno stanje seveda ni prav nič veselilo, zato je pisal Adamu baronu
29 France Kidrič, Matej Marcina, v: Slovenski bibliografski leksikon II, Ljubljana
1933–1952, 45–47.
30 Josip Gruden, Zgodovina slovenskega naroda II, Celovec 1910, 718.
31 J. Gruden, n. d., 718–721.
22
