Page 23 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 23
JONATAN VINKLER
Egkhu na Brdo, naj vendar poskrbi, da Kranjčani ne bodo romali na
njegovo posest, kranjskim meščanom pa je zažugal in jim ponovno
prepovedal poslušati nekatoliške pridigarje. Toda dotični niso poka
zali kaj prida volje ukloniti se zahtevam svojega vrhovnega posvetnega
gospoda. Njegove ukaze so jemali precej zlahka, tako da je Knafelj
z družino večkrat prišel v Kranj, tam krščeval in celo pokopaval na
pokopališču župnijske cerkve; pridigal je v svoji hiši, na kateri je imel
v portal vgraviran moto: »Hie Bärtel Knäffel Prädikant. Mein Stärgkh
steht in Gottes Handt.«32
Zaradi takšnega razmerja moči, ko je pozitivna rezultanta sil še
kazala v protestantsko smer, so si protestanti jemali marsikatero
svoboščino, ki si je drugače ne bi mogli. Tako se je ob različnih
priložnostih, tako cerkvenih kot posvetnih, oglasila protestantska
pesem, nekateri kranjski izpovedovalci »prave, stare vere krščanske«
pa so se menda na ves glas smejali in se norčevali iz vikarja Mrcine,
ko je na Kristusov vnebohod vodil tradicionalno procesijo s svetim
Rešnjim telesom.33 Mrcina se je nadvojvodi na ravnanje protestantov
pritožil – da mu le-ti nagajajo.
S takim nasprotovanjem in z nerednim življenjem si je prislužil
tudi (zgoraj citirano) ost v Trubarjevi tretji »izlagi« Tega prvega psalma,
pa tudi pritožbo, ki so jo katoliškemu vizitatorju zastran Mrcinovega
vedenja podali – nihče drug, kot protestantski (!) kranjski meščani. Ko
je namreč v Kranju leta 1581 vizitiral škof Pavel Bizancij in je moral
tudi živahni Mrcina položiti račune od svojega hiševanja in duhov
nega pastirstva, so prišle tozadevne pritožbe tudi do ušes kotorskega
škofa. Svojemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Grimmaniju je
tako Bizancij iz Kamnika 1. junija 1581 pisal: »Tožil bom tudi vikarja
v Kranju, katerega so naznanili lutrovci tega kraja, češ da je mašče
valen in razuzdan človek. V svoji pritožbi pravijo, da bi, če bi ta vikar
odpustil tisto žensko, ki jo ima pri sebi, in bi redno in pobožno živel,
hoteli zopet pokorni biti sveti cerkvi.«34 Je pa verjetno, da je šlo pri
Trubarju za prevzem v Kranju dobro znane protikatoliške sramotilne
32 »Tukaj prebivam Jernej Knafelj, predikant. Moja moč je Gospodova rama.«
J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 720.
33 N. m.
34 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 58.
23
Egkhu na Brdo, naj vendar poskrbi, da Kranjčani ne bodo romali na
njegovo posest, kranjskim meščanom pa je zažugal in jim ponovno
prepovedal poslušati nekatoliške pridigarje. Toda dotični niso poka
zali kaj prida volje ukloniti se zahtevam svojega vrhovnega posvetnega
gospoda. Njegove ukaze so jemali precej zlahka, tako da je Knafelj
z družino večkrat prišel v Kranj, tam krščeval in celo pokopaval na
pokopališču župnijske cerkve; pridigal je v svoji hiši, na kateri je imel
v portal vgraviran moto: »Hie Bärtel Knäffel Prädikant. Mein Stärgkh
steht in Gottes Handt.«32
Zaradi takšnega razmerja moči, ko je pozitivna rezultanta sil še
kazala v protestantsko smer, so si protestanti jemali marsikatero
svoboščino, ki si je drugače ne bi mogli. Tako se je ob različnih
priložnostih, tako cerkvenih kot posvetnih, oglasila protestantska
pesem, nekateri kranjski izpovedovalci »prave, stare vere krščanske«
pa so se menda na ves glas smejali in se norčevali iz vikarja Mrcine,
ko je na Kristusov vnebohod vodil tradicionalno procesijo s svetim
Rešnjim telesom.33 Mrcina se je nadvojvodi na ravnanje protestantov
pritožil – da mu le-ti nagajajo.
S takim nasprotovanjem in z nerednim življenjem si je prislužil
tudi (zgoraj citirano) ost v Trubarjevi tretji »izlagi« Tega prvega psalma,
pa tudi pritožbo, ki so jo katoliškemu vizitatorju zastran Mrcinovega
vedenja podali – nihče drug, kot protestantski (!) kranjski meščani. Ko
je namreč v Kranju leta 1581 vizitiral škof Pavel Bizancij in je moral
tudi živahni Mrcina položiti račune od svojega hiševanja in duhov
nega pastirstva, so prišle tozadevne pritožbe tudi do ušes kotorskega
škofa. Svojemu predstojniku, oglejskemu patriarhu Grimmaniju je
tako Bizancij iz Kamnika 1. junija 1581 pisal: »Tožil bom tudi vikarja
v Kranju, katerega so naznanili lutrovci tega kraja, češ da je mašče
valen in razuzdan človek. V svoji pritožbi pravijo, da bi, če bi ta vikar
odpustil tisto žensko, ki jo ima pri sebi, in bi redno in pobožno živel,
hoteli zopet pokorni biti sveti cerkvi.«34 Je pa verjetno, da je šlo pri
Trubarju za prevzem v Kranju dobro znane protikatoliške sramotilne
32 »Tukaj prebivam Jernej Knafelj, predikant. Moja moč je Gospodova rama.«
J. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda, 720.
33 N. m.
34 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 58.
23
