Page 25 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 25
JONATAN VINKLER
kariero klerika po posvetitvi leta 1550 začel kot dvorni kaplan Ferdi
nanda I. na Dunaju. Znanstvo vodilnega slovenskega reformatorja s
tem izjemno dinamičnim duhovnom, ki kot svojevrsten nravstveni
original dodobra reprezentira miselno in delovanjsko prakso kato
liške duhovščine, definirane z renesančno mentaliteto, pa tudi one,
ki je svoje ovčice raje strigla kot pasla v prvih desetletjih bojevite
katoliške protireformacije, je prvič zabeleženo v enem Trubarjevih
pisem švicarskemu reformatorju Heinrichu Bullingerju (1504–1575).
Tega je Trubar 1. februarja 1559 prosil, naj mu sporoči o novicah v
širnem svetu, da bo mogel »cesarskemu kaplanu […] kaj novega in
določnega pisati«.40 Ta »cesarski kaplan« je bil Polidor de Monta
gnana in moža sta si bila takrat očitno še naklonjena, toda reči so se
imele radikalno spremeniti.
Montagnana je dobil namreč po milosti svojega cesarskega spove
dovanca mesto stolnega prošta v Ljubljani, s slednjim še župnijo v
Radovljici, oglejski patriarh Giovanni Grimmani pa ga je leta 1561
postavil za najvišjega komisarja in arhidiakona na Kranjskem in
Spodnjem Štajerskem.41 Toda novi prelat je visokosti svojega položaja
primerno kmalu poskrbel za razburjenje, ki ga niti na katoliški niti
na protestantski strani niso kar zlepa kmalu pozabili. Mož namreč
še ni bil niti celo leto v Ljubljani, ko se je hrabro lotil ljubezenskih
manevrov in je prav neženirano zapeljeval neko Elzo. Dekle je hotel
premamiti z obljubami, darovi in zvijačami, pri čemer sta mu poma
gala stolni dekan Melhior Hasiber in njegova kuharica, s psovkami
pa je ljubljanskega sodnika in mestni svet tako raztogotil ter razžalil,
da je moral škof Seebach, ki mu takšna razburjenja gotovo niso bila
prav pri srcu, na cesarjevo intervencijo naperiti pravdo proti podvzet
nemu italijanskemu duhovniku. Montagnana se je na začetku skril,
nato pa je v kranjsko stolno mesto prijezdil kar z oboroženim sprem
stvom in se »zabarikadiral« v Stiškem dvorcu pri svojem sorodniku
Wolfgangu Neffu, ki je bil tedaj stiški opat. Nato je povabil k sebi
Primoža Trubarja, ki se je po svoji vrnitvi iz pregnanstva na Nemškem
komaj razgledal po Ljubljani, in ga prosil – naj posreduje v delikatni
zadevi okoli Elze, da bi se lahko z užaljenimi Ljubljančani spravil
40 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 37, 330.
41 F. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
25
kariero klerika po posvetitvi leta 1550 začel kot dvorni kaplan Ferdi
nanda I. na Dunaju. Znanstvo vodilnega slovenskega reformatorja s
tem izjemno dinamičnim duhovnom, ki kot svojevrsten nravstveni
original dodobra reprezentira miselno in delovanjsko prakso kato
liške duhovščine, definirane z renesančno mentaliteto, pa tudi one,
ki je svoje ovčice raje strigla kot pasla v prvih desetletjih bojevite
katoliške protireformacije, je prvič zabeleženo v enem Trubarjevih
pisem švicarskemu reformatorju Heinrichu Bullingerju (1504–1575).
Tega je Trubar 1. februarja 1559 prosil, naj mu sporoči o novicah v
širnem svetu, da bo mogel »cesarskemu kaplanu […] kaj novega in
določnega pisati«.40 Ta »cesarski kaplan« je bil Polidor de Monta
gnana in moža sta si bila takrat očitno še naklonjena, toda reči so se
imele radikalno spremeniti.
Montagnana je dobil namreč po milosti svojega cesarskega spove
dovanca mesto stolnega prošta v Ljubljani, s slednjim še župnijo v
Radovljici, oglejski patriarh Giovanni Grimmani pa ga je leta 1561
postavil za najvišjega komisarja in arhidiakona na Kranjskem in
Spodnjem Štajerskem.41 Toda novi prelat je visokosti svojega položaja
primerno kmalu poskrbel za razburjenje, ki ga niti na katoliški niti
na protestantski strani niso kar zlepa kmalu pozabili. Mož namreč
še ni bil niti celo leto v Ljubljani, ko se je hrabro lotil ljubezenskih
manevrov in je prav neženirano zapeljeval neko Elzo. Dekle je hotel
premamiti z obljubami, darovi in zvijačami, pri čemer sta mu poma
gala stolni dekan Melhior Hasiber in njegova kuharica, s psovkami
pa je ljubljanskega sodnika in mestni svet tako raztogotil ter razžalil,
da je moral škof Seebach, ki mu takšna razburjenja gotovo niso bila
prav pri srcu, na cesarjevo intervencijo naperiti pravdo proti podvzet
nemu italijanskemu duhovniku. Montagnana se je na začetku skril,
nato pa je v kranjsko stolno mesto prijezdil kar z oboroženim sprem
stvom in se »zabarikadiral« v Stiškem dvorcu pri svojem sorodniku
Wolfgangu Neffu, ki je bil tedaj stiški opat. Nato je povabil k sebi
Primoža Trubarja, ki se je po svoji vrnitvi iz pregnanstva na Nemškem
komaj razgledal po Ljubljani, in ga prosil – naj posreduje v delikatni
zadevi okoli Elze, da bi se lahko z užaljenimi Ljubljančani spravil
40 J. Rajhman, Pisma Primoža Trubarja, 37, 330.
41 F. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
25
