Page 211 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 211
CVETKA HED@ET TÓTH
svet.«39 Sovražen že zato, ker ustvarja krivice, zato nam predlaga, da
ne sodelujmo več pri blaznosti »velikega razsipavanja« in negujmo
tiste dobrine, ki jih zares potrebujemo. Vsekakor je tudi sodobno
potrošništvo neprava dobrina in kot táko nevrednota, ki jo je denun-
ciral in kritično zavračal še Erich Fromm.
Nam, sodobnim ljudem, je zelo veliko do svobode kot ene na-
jbolj temeljnih vrednot v zdajšnjem svetu. Celo našo etiko smo temu
podredili, kajti, če je etika nekoč poudarjala bolj načelo sreče, pa danes
kot prvenstveno izpostavlja bolj načelo svobode. Toda vprašanje je, kje
nam je svoboda najbolj dosegljiva; Moltmann popolnoma suvereno
in prepričljivo trdi, da je »skupnost pravi branik svobode oseb«.40
Zato, da bi ljudje v naši družbi živeli bolj človeško, je po Moltmannu
treba ustanavljati skupnosti in pri tem priznati, da ljudje lahko raz-
vijajo svojo osebnost samo preko odnosov in v skupnosti. Celo tako
daleč gre, da postavi tole odločno trditev: »Alternativa za revš čino ni
lastnina. Alternativa revščini in lastnini je skupnost.«41 Celo misel
ruskega anarhista Kropotkina, s katero je ta nasprotoval Darwinu,
omenja, namreč, da je »življenje medsebojna pomoč«. V skupn osti se
bogatimo, krepimo, ustvarjamo prijatelje, utrjujemo sorods tvene vezi,
pomagamo si in zato smo »v solidarnosti močni tako, da si ustvarimo
svojo lastno usodo«.42 Solidarnost je kot soudeležba, participacija,
z njo se ne krepi samo skupnost, veliko bolj tudi življenje vsakega
posameznika v njej. Če smo ločeni, nepovezani, nesolidarni, potem
smo zelo dovzetni za kruti rimski deli in vladaj.
Ker je moderna družba vsepovsod zelo centralistična in je ustvarila
velike industrijske in administrativne centre, je s tem uničila lokalne
skupnost in podeželje je začelo izginjati. Oživljanje in obnova človeške
družbe morata zato pričeti na lokalnem nivoju, in sicer v občinah s
človeško naravnanostjo in živostjo. Tako lahko oživijo tiste dejavnosti
in funkcije, ki so bile oddane centralistični upravi. »V dobi modernih
komunikacijskih sredstev decentralizacija ni nikakršen tehnični
problem več. Družba je človeška in živa v neodvisnih skupnostih.«43
39 Prav tam, str. 10.
40 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, str. 37.
41 Prav tam.
42 Prav tam.
43 Prav tam.
211
svet.«39 Sovražen že zato, ker ustvarja krivice, zato nam predlaga, da
ne sodelujmo več pri blaznosti »velikega razsipavanja« in negujmo
tiste dobrine, ki jih zares potrebujemo. Vsekakor je tudi sodobno
potrošništvo neprava dobrina in kot táko nevrednota, ki jo je denun-
ciral in kritično zavračal še Erich Fromm.
Nam, sodobnim ljudem, je zelo veliko do svobode kot ene na-
jbolj temeljnih vrednot v zdajšnjem svetu. Celo našo etiko smo temu
podredili, kajti, če je etika nekoč poudarjala bolj načelo sreče, pa danes
kot prvenstveno izpostavlja bolj načelo svobode. Toda vprašanje je, kje
nam je svoboda najbolj dosegljiva; Moltmann popolnoma suvereno
in prepričljivo trdi, da je »skupnost pravi branik svobode oseb«.40
Zato, da bi ljudje v naši družbi živeli bolj človeško, je po Moltmannu
treba ustanavljati skupnosti in pri tem priznati, da ljudje lahko raz-
vijajo svojo osebnost samo preko odnosov in v skupnosti. Celo tako
daleč gre, da postavi tole odločno trditev: »Alternativa za revš čino ni
lastnina. Alternativa revščini in lastnini je skupnost.«41 Celo misel
ruskega anarhista Kropotkina, s katero je ta nasprotoval Darwinu,
omenja, namreč, da je »življenje medsebojna pomoč«. V skupn osti se
bogatimo, krepimo, ustvarjamo prijatelje, utrjujemo sorods tvene vezi,
pomagamo si in zato smo »v solidarnosti močni tako, da si ustvarimo
svojo lastno usodo«.42 Solidarnost je kot soudeležba, participacija,
z njo se ne krepi samo skupnost, veliko bolj tudi življenje vsakega
posameznika v njej. Če smo ločeni, nepovezani, nesolidarni, potem
smo zelo dovzetni za kruti rimski deli in vladaj.
Ker je moderna družba vsepovsod zelo centralistična in je ustvarila
velike industrijske in administrativne centre, je s tem uničila lokalne
skupnost in podeželje je začelo izginjati. Oživljanje in obnova človeške
družbe morata zato pričeti na lokalnem nivoju, in sicer v občinah s
človeško naravnanostjo in živostjo. Tako lahko oživijo tiste dejavnosti
in funkcije, ki so bile oddane centralistični upravi. »V dobi modernih
komunikacijskih sredstev decentralizacija ni nikakršen tehnični
problem več. Družba je človeška in živa v neodvisnih skupnostih.«43
39 Prav tam, str. 10.
40 Jürgen Moltmann: Hat die moderne Gesellschaft eine Zukunft?, str. 37.
41 Prav tam.
42 Prav tam.
43 Prav tam.
211
