Page 212 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 212
RAZPRAVE, [TUDIJE
S temi mislimi nas Moltmann pospremi k enemu najtežjih problemov
sedanjosti, k vprašanju brezposelnosti.
Delo je po Moltmannu »temeljni pogoj človeškega življenja«, ki
zagotavlja materialno stran življenja. Kot tako daje delo »socialno
priznanje« ter pomeni še »uveljavljanje samega sebe«; pravica do dela
ni le materialnega pomena, ampak »globoko osebna pravica«, kajti
delo »oblikuje osebnost,«44 poudarja Moltmann. Zato: »Način, kako
delamo in delimo možnosti za delo, ne določa samo naše osebne
usode, ampak tudi našo skupno prihodnost.«45 Med drugim tudi
zaradi tega, ker bi se definicija dela morala glasiti, da je »delo aktivna
udeležba v družbenem procesu in ne samo v procesu produkcije«.46
In če človek, ljudje te udeležbe (participacije) nimamo, ker smo
brezposelni? S tem so nam kršene socialne pravice, individualnih
človekovih pravic, na katere se tako radi sklicujemo, pa ni brez so-
cialnih človekovih pravic. V že omenjenem prispevku z naslovom
Človekove pravice, pravice človeštva in pravice narave Moltmann zahod
nemu liberalizmu očita, da je enostransko poudarjal »samo indivi
dualne pravice oseb pred političnimi organizacijami oblasti ter zane
marjal njihovo socialno enakopravnost in ekonomsko varnost. Napaka
zahodnega liberalizma je bila, da je spregledal socialno dimenzijo
svobode, ki se izraža v medsebojni solidarnosti ljudi. V tej zvezi je
tudi zmota religiozne zgodovine Zahoda, ki se vleče od Avguština
sem: ni posamezna breztelesna duša po Božji podobi, ampak človek
skupaj z drugim človekom je Božja podoba, kajti ‚kot moža in ženo
ju je ustvaril‘, pravi svetopisemska zgodba o stvarjenju.«47 Tudi to
je sporočilo, in sicer svetopisemsko, o solidarnosti, ta – solidarnost
namreč – je, kot vemo, vedno to-drugo pravičnosti.
S temi Moltmannovimi mislimi lažje razumemo, v čem je smisel
načela enakosti, egalitarizma, tistega bratstva, o katerem so sanjali
prvi kristjani in pozneje ljudje, ki so upanje v bolj pravične razmere
na svetu razumeli na podlagi socialne pravičnosti. Med drugim jim je
šlo za mir v svetu in ohranjanje večnosti. Vsekakor smo Moltmannu
44 Prav tam.
45 Prav tam.
46 Prav tam.
47 Jürgen Moltmann: Menschenrechte, Rechte der Menscheit und Rechte der Natur,
Concilium 26 (1990), zv. 2, str. 167–168.
212
S temi mislimi nas Moltmann pospremi k enemu najtežjih problemov
sedanjosti, k vprašanju brezposelnosti.
Delo je po Moltmannu »temeljni pogoj človeškega življenja«, ki
zagotavlja materialno stran življenja. Kot tako daje delo »socialno
priznanje« ter pomeni še »uveljavljanje samega sebe«; pravica do dela
ni le materialnega pomena, ampak »globoko osebna pravica«, kajti
delo »oblikuje osebnost,«44 poudarja Moltmann. Zato: »Način, kako
delamo in delimo možnosti za delo, ne določa samo naše osebne
usode, ampak tudi našo skupno prihodnost.«45 Med drugim tudi
zaradi tega, ker bi se definicija dela morala glasiti, da je »delo aktivna
udeležba v družbenem procesu in ne samo v procesu produkcije«.46
In če človek, ljudje te udeležbe (participacije) nimamo, ker smo
brezposelni? S tem so nam kršene socialne pravice, individualnih
človekovih pravic, na katere se tako radi sklicujemo, pa ni brez so-
cialnih človekovih pravic. V že omenjenem prispevku z naslovom
Človekove pravice, pravice človeštva in pravice narave Moltmann zahod
nemu liberalizmu očita, da je enostransko poudarjal »samo indivi
dualne pravice oseb pred političnimi organizacijami oblasti ter zane
marjal njihovo socialno enakopravnost in ekonomsko varnost. Napaka
zahodnega liberalizma je bila, da je spregledal socialno dimenzijo
svobode, ki se izraža v medsebojni solidarnosti ljudi. V tej zvezi je
tudi zmota religiozne zgodovine Zahoda, ki se vleče od Avguština
sem: ni posamezna breztelesna duša po Božji podobi, ampak človek
skupaj z drugim človekom je Božja podoba, kajti ‚kot moža in ženo
ju je ustvaril‘, pravi svetopisemska zgodba o stvarjenju.«47 Tudi to
je sporočilo, in sicer svetopisemsko, o solidarnosti, ta – solidarnost
namreč – je, kot vemo, vedno to-drugo pravičnosti.
S temi Moltmannovimi mislimi lažje razumemo, v čem je smisel
načela enakosti, egalitarizma, tistega bratstva, o katerem so sanjali
prvi kristjani in pozneje ljudje, ki so upanje v bolj pravične razmere
na svetu razumeli na podlagi socialne pravičnosti. Med drugim jim je
šlo za mir v svetu in ohranjanje večnosti. Vsekakor smo Moltmannu
44 Prav tam.
45 Prav tam.
46 Prav tam.
47 Jürgen Moltmann: Menschenrechte, Rechte der Menscheit und Rechte der Natur,
Concilium 26 (1990), zv. 2, str. 167–168.
212
