Page 214 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 214
RAZPRAVE, [TUDIJE
njegovega dela v tem, da je »teološko dejavnost usmeril v zgodovino
Boga upan ja«.52 Tako meni, da je upanje v Božjo prihodnost za ves,
že skrajno ogroženi svet spet in ponovno življenjska moč krščanske
eksistence in skupnosti. Če umiramo zaradi razočaranja, pa živimo od
upanja: »Zato je krščanska vera neizogibno izzvana na ‚odgovornost
upanja‘.«53 Morda kar po pravilu, da tam, kjer je upanje, je religija,
toda kjer je religija, tam ni bilo vedno upanja – ali pa ga sploh ni bilo.
Zakaj je upanje v krščanstvu onemelo? Ko se je prihodnost preselila
v onstranstvo in večnost, se je upanje umaknilo celo iz Cerkve, ta pa
se je kot institucija moči zelo pogosto obrnila proti upanju.
Toda upanje je med drugim tudi zaradi Alberta Schweitzerja spet
postalo aktualno na začetku 20. stoletja, saj je Schweitzer spoznal,
kako je upanje, ki je bilo zelo navzoče v zgodnjem krščanstvu, tema,
ki je teologiji ušla. Vemo, da je ravno filozofu Ernstu Blochu uspelo
razviti filozofsko govorico za upanje, ki ga je Schweitzer tako gen ialno
razbral v zgodnjem krščanstvu. Že po tistem, ko je izšlo Blochovo delo
Princip upanja I–III (1954, 1955, 1959), je Moltmann napisal delo, s
katerim je upanje skušal utemeljevati predvsem teološko. Tako že
takoj na začetku uvoda v Meditaciji o upanju v knjigi Teologija upanja
poudarja, da so eshatologijo razumevali kot »nauk o poslednjih
stvareh« oziroma kar »nauk o poslednjem«.54 Poslednje so dojemali
časovno predvsem v tem smislu, da naj bi šlo za dogodke, ki jih bo na
koncu doživel svet, ljudje, zgodovina. Na koncu naj bi se dokončno
razrešili vsi problemi v osebnem življenju, v zgodovini človeštva in v
kozmosu.
Takšno misel Moltmann zaustavlja z odločno trditvijo, da eshato
logija pomeni nauk o krščanskem upanju, kajti krščanstvo je v celoti
eshatologija, upanje, pogled, uperjen naprej. Zato tudi eshatologija
ni nekaj poleg krščanstva, ampak je »medij krščanske vere«, in Molt
mann gre v Teologiji upanja celo tako daleč, da trdi, da bi bilo treba
resnično teologijo misliti glede na njen prihodnji cilj, kajti »esha
tologija bi morala biti ne njen konec, temveč začetek«.55
52 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 6.
53 Prav tam.
54 Prav tam, str. 11.
55 Prav tam, str. 12.
214
njegovega dela v tem, da je »teološko dejavnost usmeril v zgodovino
Boga upan ja«.52 Tako meni, da je upanje v Božjo prihodnost za ves,
že skrajno ogroženi svet spet in ponovno življenjska moč krščanske
eksistence in skupnosti. Če umiramo zaradi razočaranja, pa živimo od
upanja: »Zato je krščanska vera neizogibno izzvana na ‚odgovornost
upanja‘.«53 Morda kar po pravilu, da tam, kjer je upanje, je religija,
toda kjer je religija, tam ni bilo vedno upanja – ali pa ga sploh ni bilo.
Zakaj je upanje v krščanstvu onemelo? Ko se je prihodnost preselila
v onstranstvo in večnost, se je upanje umaknilo celo iz Cerkve, ta pa
se je kot institucija moči zelo pogosto obrnila proti upanju.
Toda upanje je med drugim tudi zaradi Alberta Schweitzerja spet
postalo aktualno na začetku 20. stoletja, saj je Schweitzer spoznal,
kako je upanje, ki je bilo zelo navzoče v zgodnjem krščanstvu, tema,
ki je teologiji ušla. Vemo, da je ravno filozofu Ernstu Blochu uspelo
razviti filozofsko govorico za upanje, ki ga je Schweitzer tako gen ialno
razbral v zgodnjem krščanstvu. Že po tistem, ko je izšlo Blochovo delo
Princip upanja I–III (1954, 1955, 1959), je Moltmann napisal delo, s
katerim je upanje skušal utemeljevati predvsem teološko. Tako že
takoj na začetku uvoda v Meditaciji o upanju v knjigi Teologija upanja
poudarja, da so eshatologijo razumevali kot »nauk o poslednjih
stvareh« oziroma kar »nauk o poslednjem«.54 Poslednje so dojemali
časovno predvsem v tem smislu, da naj bi šlo za dogodke, ki jih bo na
koncu doživel svet, ljudje, zgodovina. Na koncu naj bi se dokončno
razrešili vsi problemi v osebnem življenju, v zgodovini človeštva in v
kozmosu.
Takšno misel Moltmann zaustavlja z odločno trditvijo, da eshato
logija pomeni nauk o krščanskem upanju, kajti krščanstvo je v celoti
eshatologija, upanje, pogled, uperjen naprej. Zato tudi eshatologija
ni nekaj poleg krščanstva, ampak je »medij krščanske vere«, in Molt
mann gre v Teologiji upanja celo tako daleč, da trdi, da bi bilo treba
resnično teologijo misliti glede na njen prihodnji cilj, kajti »esha
tologija bi morala biti ne njen konec, temveč začetek«.55
52 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 6.
53 Prav tam.
54 Prav tam, str. 11.
55 Prav tam, str. 12.
214
