Page 215 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 215
CVETKA HED@ET TÓTH
V zgodovini krščanstva so dokončno rešitev upodabljali z apoka
liptično domišljijo, po kateri naj bi dobri prišli v nebesa, hudobni
v pekel in brezbožni naj bi umrli v ognju, ki je vedno bil sredstvo
apokaliptične končne razrešitve, v novejši zgodovini pa pomeni celo
popolno izničenje. V članku z naslovom Na koncu – Bog (Im Ende –
Gott) je Moltmann o takšni podobi poslednje sodbe zapisal: »Vse te
misli in predstave so sicer zelo apokaliptične, vendar niso krščanske.
Krščanska pričakovanja prihodnosti nimajo nič opraviti s takimi
končnimi rešitvami, kajti njihovo ‚jedro‘ ni ‚konec življenja‘, zgodov ine
ali sveta, ampak predvsem začetek: začetek večnega življenja, začetek
Božjega kraljestva in začetek ‚prihodnjega sveta‘, kakor pravi nicejska
veroizpoved. To je novi začetek Boga v koncu sedanjega življenja, v
podobi tega sveta in zdajšnjega stvarstva.«56 Zato se je še Dietrich
Bonhoeffer 9. aprila 1945 na poti na morišče od svojih sojetnikov
poslovil z besedami: »To je konec – zame začetek življenja.«57
Moltmannova razmišljanja so prijetno povabilo, da si ogledamo
biografijo Dietricha Bonhoefferja, kajti kot opozarja Moltmann, so
Bonhoefferjeva pisma iz ječe Upor in vdanost (Widerstand und Ergebung)
za mnoge že kot brevir. Solidarnost s trpljenjem človeštva je pri Bon-
hohoefferju tolikšna, da so »njegov upor in njegovo upanje, končno
tudi njegova smrt, zgled tistega novega življenjskega sloga, ki živi v
razpetosti med molitvijo in zvestobo svetu«.58 Njegova ljubezen do
sveta, zvestoba zemlji in upanje so bili tolikšni, da se je upal Hitlerju
upreti, kajti trpljenje sveta mu je postalo neznosno. Bonhoefferjevo
življenje ostaja fragment, nasilno je umrl leta 1945 v koncentracijskem
taborišču, vendar kot opozarja Moltmann, »sveti kot fragment in kaže
prek sebe. Na njem se učimo, da je krščanski slog življenja prežet s
prevzemanjem trpljenja tega časa.«59 A vendar ne gre za poveličevanje
trpljenja, trpljenja zaradi trpljenja, zagledan osti v onstranstvo, ampak
najprej za zvestobo temu svetu, predanost tostranskemu svetu.
In takšna pričakovanja so po Moltmannu zares krščanska, kajti:
»Končna pričakovanja so krščanska šele tedaj, ko se njihova prihod-
56 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 458.
57 Prav tam.
58 Jürgen Moltmann: Novi življenjski slog, str. 31.
59 Prav tam.
215
V zgodovini krščanstva so dokončno rešitev upodabljali z apoka
liptično domišljijo, po kateri naj bi dobri prišli v nebesa, hudobni
v pekel in brezbožni naj bi umrli v ognju, ki je vedno bil sredstvo
apokaliptične končne razrešitve, v novejši zgodovini pa pomeni celo
popolno izničenje. V članku z naslovom Na koncu – Bog (Im Ende –
Gott) je Moltmann o takšni podobi poslednje sodbe zapisal: »Vse te
misli in predstave so sicer zelo apokaliptične, vendar niso krščanske.
Krščanska pričakovanja prihodnosti nimajo nič opraviti s takimi
končnimi rešitvami, kajti njihovo ‚jedro‘ ni ‚konec življenja‘, zgodov ine
ali sveta, ampak predvsem začetek: začetek večnega življenja, začetek
Božjega kraljestva in začetek ‚prihodnjega sveta‘, kakor pravi nicejska
veroizpoved. To je novi začetek Boga v koncu sedanjega življenja, v
podobi tega sveta in zdajšnjega stvarstva.«56 Zato se je še Dietrich
Bonhoeffer 9. aprila 1945 na poti na morišče od svojih sojetnikov
poslovil z besedami: »To je konec – zame začetek življenja.«57
Moltmannova razmišljanja so prijetno povabilo, da si ogledamo
biografijo Dietricha Bonhoefferja, kajti kot opozarja Moltmann, so
Bonhoefferjeva pisma iz ječe Upor in vdanost (Widerstand und Ergebung)
za mnoge že kot brevir. Solidarnost s trpljenjem človeštva je pri Bon-
hohoefferju tolikšna, da so »njegov upor in njegovo upanje, končno
tudi njegova smrt, zgled tistega novega življenjskega sloga, ki živi v
razpetosti med molitvijo in zvestobo svetu«.58 Njegova ljubezen do
sveta, zvestoba zemlji in upanje so bili tolikšni, da se je upal Hitlerju
upreti, kajti trpljenje sveta mu je postalo neznosno. Bonhoefferjevo
življenje ostaja fragment, nasilno je umrl leta 1945 v koncentracijskem
taborišču, vendar kot opozarja Moltmann, »sveti kot fragment in kaže
prek sebe. Na njem se učimo, da je krščanski slog življenja prežet s
prevzemanjem trpljenja tega časa.«59 A vendar ne gre za poveličevanje
trpljenja, trpljenja zaradi trpljenja, zagledan osti v onstranstvo, ampak
najprej za zvestobo temu svetu, predanost tostranskemu svetu.
In takšna pričakovanja so po Moltmannu zares krščanska, kajti:
»Končna pričakovanja so krščanska šele tedaj, ko se njihova prihod-
56 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 458.
57 Prav tam.
58 Jürgen Moltmann: Novi življenjski slog, str. 31.
59 Prav tam.
215
