Page 216 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 216
RAZPRAVE, [TUDIJE
nja obzorja iz spomina na smrt na križu in na vstajenje križanega
Kristusa razvijejo v prihajajočo Božjo krasoto. Tudi Kristusov konec
– je vendar bil in je njegov resnični začetek! Krščansko pričakovanje
ne vleče niti preteklega in sedanjega razvoja svetovne zgodovine v
prihodnost, da bi potem oblikovalo domneve o dobrem ali pretežno
slabem koncu. Nasprotno, v Kristusovem vstajenju vidi začetek
novega življenja in novega stvarstva vseh stvari in ga v duhu že
dojema.«60 Ena najpogostejših misli v Teologiji upanja, ki spremlja
Moltmannova razmišljanja o eshatologiji, je vsekakor tale: »Vera v
Kristusa je prius, upanju pa v tej veri pripada primat.«61 In še pred
tem poudarja, »da v krščanskem življenju veri pripada prius, toda
upanju primat«.62
Grozeči propad sveta, ki ga opisuje zgodba o svetovnem potopu
(1 Mz 6-9), je po Moltmannu sodba, vendar poudarja, da je sodba
izraz upanja, propad pa je brezupen. Ne moremo bremeniti Boga s
tem, kar smo ljudje sami ustvarili in povzročili, zato biblično apo
kaliptično izročilo nima nič skupnega s katastrofami, kakršne so
sodobne atomske vojne in ekološke apokalipse, ki svet dejansko lahko
uničijo. Ko gre za tak konec sveta, je to po Moltmannu apokalipsa brez
upanja. Jedrskega Harmagedona ni, krivi in odgovorni za Auschwitz
in Hirošimo smo ljudje, v apokaliptičnem Harmagedonu (Raz 16,16)
ukrepa Bog: »Zato je to polno upanja, ono drugo pa brez vsakega
upanja. Samouničenje človeštva in uničevanje življenjskega prostora
na Zemlji po krivdi ljudi so zločini človeštva in povsem očitno nič
tako Božjega kakor biblične apokalipse.«63
In kako razumeti biblično apokaliptiko?
Po Moltmannu vsekakor ne kot pesimistične scenarije o pro-
padu sveta, ki bi širili strah in grozo. Tukaj Moltmann natančno
opredeljuje tole razlikovanje: »Preroško upanje je upanje v dejanja,
apokaliptično upanje je upanje v nevarnost, strastno, potrpežljivo
in vztrajno upanje: naj pride, kar hoče, na koncu je Bog. To je nauk
upanja in nima nič opraviti s fantaziranjem modernih prerokov in
60 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 458.
61 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 209.
62 Prav tam, str. 16.
63 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 463.
216
nja obzorja iz spomina na smrt na križu in na vstajenje križanega
Kristusa razvijejo v prihajajočo Božjo krasoto. Tudi Kristusov konec
– je vendar bil in je njegov resnični začetek! Krščansko pričakovanje
ne vleče niti preteklega in sedanjega razvoja svetovne zgodovine v
prihodnost, da bi potem oblikovalo domneve o dobrem ali pretežno
slabem koncu. Nasprotno, v Kristusovem vstajenju vidi začetek
novega življenja in novega stvarstva vseh stvari in ga v duhu že
dojema.«60 Ena najpogostejših misli v Teologiji upanja, ki spremlja
Moltmannova razmišljanja o eshatologiji, je vsekakor tale: »Vera v
Kristusa je prius, upanju pa v tej veri pripada primat.«61 In še pred
tem poudarja, »da v krščanskem življenju veri pripada prius, toda
upanju primat«.62
Grozeči propad sveta, ki ga opisuje zgodba o svetovnem potopu
(1 Mz 6-9), je po Moltmannu sodba, vendar poudarja, da je sodba
izraz upanja, propad pa je brezupen. Ne moremo bremeniti Boga s
tem, kar smo ljudje sami ustvarili in povzročili, zato biblično apo
kaliptično izročilo nima nič skupnega s katastrofami, kakršne so
sodobne atomske vojne in ekološke apokalipse, ki svet dejansko lahko
uničijo. Ko gre za tak konec sveta, je to po Moltmannu apokalipsa brez
upanja. Jedrskega Harmagedona ni, krivi in odgovorni za Auschwitz
in Hirošimo smo ljudje, v apokaliptičnem Harmagedonu (Raz 16,16)
ukrepa Bog: »Zato je to polno upanja, ono drugo pa brez vsakega
upanja. Samouničenje človeštva in uničevanje življenjskega prostora
na Zemlji po krivdi ljudi so zločini človeštva in povsem očitno nič
tako Božjega kakor biblične apokalipse.«63
In kako razumeti biblično apokaliptiko?
Po Moltmannu vsekakor ne kot pesimistične scenarije o pro-
padu sveta, ki bi širili strah in grozo. Tukaj Moltmann natančno
opredeljuje tole razlikovanje: »Preroško upanje je upanje v dejanja,
apokaliptično upanje je upanje v nevarnost, strastno, potrpežljivo
in vztrajno upanje: naj pride, kar hoče, na koncu je Bog. To je nauk
upanja in nima nič opraviti s fantaziranjem modernih prerokov in
60 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 458.
61 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 209.
62 Prav tam, str. 16.
63 Jürgen Moltmann: Im Ende – Gott, str. 463.
216
