Page 217 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 217
CVETKA HED@ET TÓTH
teroristov o uničenju sveta.«64 Predvsem pa ni Božja poslednja beseda
sodba, »marveč je beseda stvarjenja«, ki opozarja na neizogibnost
novega stvarstva, zdaj lahko rečemo, da gre za apokalipso z upanjem.
Pri tem ne gre za zamenjavo enega stvarstva z drugim, ampak za
temeljito spremembo tega stvarstva, za njegovo preobrazbo oziroma
transformacijo »časnega in umrljivega stvarstva v večno in nesmrtno
stvarstvo. Kar je del Božjega veličastva, postane večno in nesmrtno
kakor Bog sam. Stvarstvo samo nikakor ni uničeno, ampak samo
njegova grešna, časna, umrljiva podoba. Razsvetljeno ali – kakor pravi
ortodoksna teologija – ‚pobožanstveno‘ je ustvarjeno bivanje sámo,
kajti končno bivanje zdaj postane del neskončnega bivanja vsebiva
jočega Boga. Veliki dokončni proces preobrazbe je prehod od nasprotij
k skladnosti, od občasnosti k večnosti in od smrtnosti k nesmrtnosti
‚življenja prihodnjega sveta‘.«65
Kakšno naj bi bilo to novo stvarstvo, preobraženo z zelo določ enim
upanjem v prej omenjenem smislu?
Vsekakor prežeto s pravičnostjo, ki je temelj vsega večnega, zato
»Božja pravičnost ni maščevalno kazensko sodstvo, marveč pravico
iščoča in pravnomočna pravičnost za žrtve in vse udeležence v sve
tovni zgodovini. Bog ne prihaja izvajat usmrtitev, ampak pomagat in
delit pravico. V tem smislu govorimo: Na koncu – Bog.«66 Stvarnik,
ki je tako opravil svoje delo, je v svojem stvarstvu prišel do svojega
domovanja in miru, Nebo in Zemlja sta kot kozmični Božji tempelj
in zdaj je bivanje zares razsvetljeno ali pobožanstveno.
Še enkrat: kaj je logos krščanske eshatologije?
Tukaj Moltmann v Teologiji upanja opozarja na znano novoza-
vezno misel: »Odrešeni smo bili namreč v upanju; Upanje, ki ga
gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če
pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.«
(Rim 8,24-25).67 Krščansko upanje se vedno in vsepovsod usmerja
na nevidno, zaradi tega je krščansko upanje »upanje proti upanju«,
je pa kot táko upanje v vstajenje in svojo resničnost dokazuje v pri-
64 Prav tam, str. 463–464.
65 Prav tam, str. 464.
66 Prav tam.
67 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 14.
217
teroristov o uničenju sveta.«64 Predvsem pa ni Božja poslednja beseda
sodba, »marveč je beseda stvarjenja«, ki opozarja na neizogibnost
novega stvarstva, zdaj lahko rečemo, da gre za apokalipso z upanjem.
Pri tem ne gre za zamenjavo enega stvarstva z drugim, ampak za
temeljito spremembo tega stvarstva, za njegovo preobrazbo oziroma
transformacijo »časnega in umrljivega stvarstva v večno in nesmrtno
stvarstvo. Kar je del Božjega veličastva, postane večno in nesmrtno
kakor Bog sam. Stvarstvo samo nikakor ni uničeno, ampak samo
njegova grešna, časna, umrljiva podoba. Razsvetljeno ali – kakor pravi
ortodoksna teologija – ‚pobožanstveno‘ je ustvarjeno bivanje sámo,
kajti končno bivanje zdaj postane del neskončnega bivanja vsebiva
jočega Boga. Veliki dokončni proces preobrazbe je prehod od nasprotij
k skladnosti, od občasnosti k večnosti in od smrtnosti k nesmrtnosti
‚življenja prihodnjega sveta‘.«65
Kakšno naj bi bilo to novo stvarstvo, preobraženo z zelo določ enim
upanjem v prej omenjenem smislu?
Vsekakor prežeto s pravičnostjo, ki je temelj vsega večnega, zato
»Božja pravičnost ni maščevalno kazensko sodstvo, marveč pravico
iščoča in pravnomočna pravičnost za žrtve in vse udeležence v sve
tovni zgodovini. Bog ne prihaja izvajat usmrtitev, ampak pomagat in
delit pravico. V tem smislu govorimo: Na koncu – Bog.«66 Stvarnik,
ki je tako opravil svoje delo, je v svojem stvarstvu prišel do svojega
domovanja in miru, Nebo in Zemlja sta kot kozmični Božji tempelj
in zdaj je bivanje zares razsvetljeno ali pobožanstveno.
Še enkrat: kaj je logos krščanske eshatologije?
Tukaj Moltmann v Teologiji upanja opozarja na znano novoza-
vezno misel: »Odrešeni smo bili namreč v upanju; Upanje, ki ga
gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če
pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.«
(Rim 8,24-25).67 Krščansko upanje se vedno in vsepovsod usmerja
na nevidno, zaradi tega je krščansko upanje »upanje proti upanju«,
je pa kot táko upanje v vstajenje in svojo resničnost dokazuje v pri-
64 Prav tam, str. 463–464.
65 Prav tam, str. 464.
66 Prav tam.
67 Jürgen Moltmann: Theologie der Hoffnung, str. 14.
217
