Page 218 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 218
RAZPRAVE, [TUDIJE
hodnost pravičnosti nasproti grehu, v premoč miru nad nemirom
in trpljenjem, nasprotovanja življenja smrti, torej nesmrtnosti. Zato
je po Moltm annu upanje temelj in vzvod teološke misli in njena
naloga je, da v verovanje vnese eshatološke perspektive, kajti »upanje
ne osramoti« (Rim 5,5).
Friedrich Hölderlin, ki je bil nekoč študent v Tübingenu, je izrazil
tole: »Kjer je nevarnost, se poraja tudi rešitev.« Ernst Bloch, ki je bil
profesor v Tübingenu, pa je dejal: »Kjer se približuje rešitev, raste
nevarnost.« Po Moltmannu sta oba stavka resnična, tako glede naših
pričakovanj v prihodnje in z njimi povezanih nevarnosti, da nekaj
preide v svoje lastno nasprotje in protislovje. Recimo, ko nam lastne
sile samoosvobajanja preidejo v lastne samodestruktivne sile.
Visoko vprašanje vse etike je, kaj storiti. Naše odločitve glede pri-
hodnosti morajo predvideti posledice, ki izhajajo iz teh odločitev.
Pojma kot izbira in odločanje sta s Kierkegaardovim prispevkom
prejela zelo pomembno mesto v novejši, k etiki naravnani misli. Če
mi danes z upanjem gledamo v prihodnost, je to med drugim stvar
hotene odločitve, kajti ne želimo več izbrati komolčarske družbe,
sveta, ki je brez srca in brez duše. Tukaj nam Moltmann predlaga
naslednje: »Najbolje je oblikovati pregledna občestva in krepiti smisel
za skupno življenje, za življenje z drugimi in za druge. Prepričanje, da
ni ‚nikoli dovolj dobrin za vse‘, ljudi osamlja in razceplja, jih napravlja
za bitja brez povezav. Nasprotje od revščine ni lastništvo. Nasprotje
od uboštva in lastništva je skupnost, občestvo. V skupnosti pa po
stanemo bogati, bogati prijateljev, sosedov, kolegov, tovarišev, bratov
in sester. V skupnosti si moremo pomagati skoraj v vseh težavah
sami. Saj je tu dovolj ljudi, zamisli, moči in energij. Vse to je samo
neizkoriščeno, zakrnelo, potlačeno. Odkrijmo torej svoje bogastvo,
odkrijmo svojo solidarnost, oblikujmo skupnost, vzemimo svoje živ
ljenje sami v roke, vzemimo ga končno iz rok tistih, ki hočejo gospo
dovati nad nami in nas izrabljati.«68 Gre za misli, ki jih je posebej
napisal kot uvodna razmišljanja v slovenščini objavljenega dela našega
teologa Cirila Sorča.
68 Jürgen Moltmann: Dovolj dobrin za vse, nav. iz Ciril Sorč: Sveti Duh. Polnost ljubezni
in življenja, str. 11.
218
hodnost pravičnosti nasproti grehu, v premoč miru nad nemirom
in trpljenjem, nasprotovanja življenja smrti, torej nesmrtnosti. Zato
je po Moltm annu upanje temelj in vzvod teološke misli in njena
naloga je, da v verovanje vnese eshatološke perspektive, kajti »upanje
ne osramoti« (Rim 5,5).
Friedrich Hölderlin, ki je bil nekoč študent v Tübingenu, je izrazil
tole: »Kjer je nevarnost, se poraja tudi rešitev.« Ernst Bloch, ki je bil
profesor v Tübingenu, pa je dejal: »Kjer se približuje rešitev, raste
nevarnost.« Po Moltmannu sta oba stavka resnična, tako glede naših
pričakovanj v prihodnje in z njimi povezanih nevarnosti, da nekaj
preide v svoje lastno nasprotje in protislovje. Recimo, ko nam lastne
sile samoosvobajanja preidejo v lastne samodestruktivne sile.
Visoko vprašanje vse etike je, kaj storiti. Naše odločitve glede pri-
hodnosti morajo predvideti posledice, ki izhajajo iz teh odločitev.
Pojma kot izbira in odločanje sta s Kierkegaardovim prispevkom
prejela zelo pomembno mesto v novejši, k etiki naravnani misli. Če
mi danes z upanjem gledamo v prihodnost, je to med drugim stvar
hotene odločitve, kajti ne želimo več izbrati komolčarske družbe,
sveta, ki je brez srca in brez duše. Tukaj nam Moltmann predlaga
naslednje: »Najbolje je oblikovati pregledna občestva in krepiti smisel
za skupno življenje, za življenje z drugimi in za druge. Prepričanje, da
ni ‚nikoli dovolj dobrin za vse‘, ljudi osamlja in razceplja, jih napravlja
za bitja brez povezav. Nasprotje od revščine ni lastništvo. Nasprotje
od uboštva in lastništva je skupnost, občestvo. V skupnosti pa po
stanemo bogati, bogati prijateljev, sosedov, kolegov, tovarišev, bratov
in sester. V skupnosti si moremo pomagati skoraj v vseh težavah
sami. Saj je tu dovolj ljudi, zamisli, moči in energij. Vse to je samo
neizkoriščeno, zakrnelo, potlačeno. Odkrijmo torej svoje bogastvo,
odkrijmo svojo solidarnost, oblikujmo skupnost, vzemimo svoje živ
ljenje sami v roke, vzemimo ga končno iz rok tistih, ki hočejo gospo
dovati nad nami in nas izrabljati.«68 Gre za misli, ki jih je posebej
napisal kot uvodna razmišljanja v slovenščini objavljenega dela našega
teologa Cirila Sorča.
68 Jürgen Moltmann: Dovolj dobrin za vse, nav. iz Ciril Sorč: Sveti Duh. Polnost ljubezni
in življenja, str. 11.
218
