Page 219 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 219
CVETKA HED@ET TÓTH
Ko beremo Moltmannove misli, se sprašujemo, kako negovati in
ohranjati »spontane skupnosti«, tj. skupnosti od spodaj, od pomoči
revnim, bolnim, brezposelnim do najnovejših pobud ljudi za ohra
njanje in varstvo okolja, da bi s kar najbolj prizemljenimi potrebami
narave in ljudi v prihodnje etizacija in politizacija presegali zdajšnjo
samovšečno in prestižno moč svetovnotržne metafizike.
Spontane skupnosti so po Moltmannu lahko vir resničnega boga
stva življenja, ki sledi temu, da je svoboda bolj temeljna vrednota
kakor pa zdajšnje dirigirano potrošništvo s svojimi nepravimi, celo
navideznimi potrebami. Takšna polnost življenja je naša naloga v
prihodnje, skupaj z upanjem v socialno pravičnost. To pa konkretno
pomeni nalogo v širjenju socialne pravičnosti, prizadevanju za vzpo
stavitev pravičnosti med ljudmi, med ubogimi in bogatimi, kajti: »Po
pravičnosti vpijejo ubogi najprej, ne po blaginji. S krivičnostjo, katero
dopuščamo, se izpridimo mi sami, tudi če živimo prijetno. Lakota
po pravici je sveta lakota, žeja po pravičnosti je sveta žeja.«69 Kot pro
testantski teolog in krščansko naravnani človek Moltmann potrebo
po pravičnosti dojema, da je to »lakota in žeja Svetega Duha samega.
On naj nas napolni v vsej celoti.«70 Le kdo bi mu lahko oporekal?
Iz takšnega dojemanja pravičnosti lahko izhaja bivanje, ki nas
napolnjuje z vednostjo, da je življenje sámo »sijajno in veselje nad
bivanjem obstaja tukaj zastonj«.71 Zato velja ohranjati upanje v
takšno možnost življenja, in to najprej tu, na Zemlji, in ne onkraj, v
onstranstvu.
69 Prav tam, str. 12.
70 Prav tam.
71 Prav tam, str. 11.
219
Ko beremo Moltmannove misli, se sprašujemo, kako negovati in
ohranjati »spontane skupnosti«, tj. skupnosti od spodaj, od pomoči
revnim, bolnim, brezposelnim do najnovejših pobud ljudi za ohra
njanje in varstvo okolja, da bi s kar najbolj prizemljenimi potrebami
narave in ljudi v prihodnje etizacija in politizacija presegali zdajšnjo
samovšečno in prestižno moč svetovnotržne metafizike.
Spontane skupnosti so po Moltmannu lahko vir resničnega boga
stva življenja, ki sledi temu, da je svoboda bolj temeljna vrednota
kakor pa zdajšnje dirigirano potrošništvo s svojimi nepravimi, celo
navideznimi potrebami. Takšna polnost življenja je naša naloga v
prihodnje, skupaj z upanjem v socialno pravičnost. To pa konkretno
pomeni nalogo v širjenju socialne pravičnosti, prizadevanju za vzpo
stavitev pravičnosti med ljudmi, med ubogimi in bogatimi, kajti: »Po
pravičnosti vpijejo ubogi najprej, ne po blaginji. S krivičnostjo, katero
dopuščamo, se izpridimo mi sami, tudi če živimo prijetno. Lakota
po pravici je sveta lakota, žeja po pravičnosti je sveta žeja.«69 Kot pro
testantski teolog in krščansko naravnani človek Moltmann potrebo
po pravičnosti dojema, da je to »lakota in žeja Svetega Duha samega.
On naj nas napolni v vsej celoti.«70 Le kdo bi mu lahko oporekal?
Iz takšnega dojemanja pravičnosti lahko izhaja bivanje, ki nas
napolnjuje z vednostjo, da je življenje sámo »sijajno in veselje nad
bivanjem obstaja tukaj zastonj«.71 Zato velja ohranjati upanje v
takšno možnost življenja, in to najprej tu, na Zemlji, in ne onkraj, v
onstranstvu.
69 Prav tam, str. 12.
70 Prav tam.
71 Prav tam, str. 11.
219
