Page 221 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 221
JO@E RAJHMAN
prepisal, v resnici pa s prirejenim prevajanjem prilagodil namenu
svojega dolgega predgovora. Popolnoma razločno pa je Trubar, kakor
omenja Rajhman (7), o svojem razmerju do Melancht hona spregovoril
v prevodu Ene dolge predguvori v hrvaščino (Edni kratki razumni nauci,
Tübingen 1562; prevedla Štefan Konzul in Anton Dalmata, natis v
glagolici). V posvetilu prevoda saškemu volilnemu knezu Avgustu je
namreč napisal (str. Aijb), da je pred petimi leti prevedel in objavil
knjigo Loci theologici zelo učenega Melanchthona. Tudi v tej izjavi je
treba besedo »prevedel« razumeti v skladu z značilnim Trubarjevim
postopkom pri izdelavi katekizemskih in teoloških knjig. V posvetilu
kralju Maksimilijanu v cirilski izdaji iste knjige (1462) pa Trubar
o tem ni spregovoril. Vendar je Melanchthona in njegovo knjigo
navedel v posvetilu kralju Maksimilijanu v hrvaški glagolski novoza-
vezni knjigi (Prvi del novoga testamenta, Tübingen 1562), tokrat kot vir
najodličnejših krščanskih naukov (str. Djb).
Rajhman ob posameznih stavkih v Trubarjevi knjigi tudi z nava
janem primerljivih stavkov iz Melanchthonovega dela (Loci praecipui
theologici, Lipsiae 1557) podrobno in prepričljivo opozarja (74–75
in op. 7; 77 in op. 21; 78–80 in op. 30, 31, 37; 81–82 in op. 47, 50,
51; 82 in op. 54–56; 89 in op. 98; 93 in op. 122 in 123) predvsem na
mesta v Trubarjevih naukih o opravičenju, izvirnem grehu, osebnem
grehu, Božji milosti, zakramentih in trpljenju, v katerih se kaže
njegovo opiranje na Melanchthona. Uporaba primere »dvakrat štiri
je osem« (Rajhman, 107) je v popolnem navedku iz Trubarjevega
besedila (str. q3b) takšnole: »Oni [Turki, judje, neverniki] se timu
inu no kir tu verujemo špotajo, inu pravjo, Mi tu dobru vejmo inu
verujemo, inu tu vsaki lahko zastopi, de dva krat štiri je osem, inu
de eden inu dva so tri. Ampag de bi eden tri bili, inu tri eden, tega
mi ne verujemo.«
Opozoriti kaže tudi na Trubarjevo Cerkovno ordningo (1564) in
njen prvi del, ki na 131 straneh zgoščeno povzema protestantski ver-
ski nauk; to je prevod Melanchthonovega dela Examen ordinandum,
priročnika za izpraševanje predikantskih kandidatov, ki je bil prvič
objavljen v mecklenburškem cerkvenem redu leta 1552 (gl. Jonatan
Vinkler, Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v
letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 626–627).
221
prepisal, v resnici pa s prirejenim prevajanjem prilagodil namenu
svojega dolgega predgovora. Popolnoma razločno pa je Trubar, kakor
omenja Rajhman (7), o svojem razmerju do Melancht hona spregovoril
v prevodu Ene dolge predguvori v hrvaščino (Edni kratki razumni nauci,
Tübingen 1562; prevedla Štefan Konzul in Anton Dalmata, natis v
glagolici). V posvetilu prevoda saškemu volilnemu knezu Avgustu je
namreč napisal (str. Aijb), da je pred petimi leti prevedel in objavil
knjigo Loci theologici zelo učenega Melanchthona. Tudi v tej izjavi je
treba besedo »prevedel« razumeti v skladu z značilnim Trubarjevim
postopkom pri izdelavi katekizemskih in teoloških knjig. V posvetilu
kralju Maksimilijanu v cirilski izdaji iste knjige (1462) pa Trubar
o tem ni spregovoril. Vendar je Melanchthona in njegovo knjigo
navedel v posvetilu kralju Maksimilijanu v hrvaški glagolski novoza-
vezni knjigi (Prvi del novoga testamenta, Tübingen 1562), tokrat kot vir
najodličnejših krščanskih naukov (str. Djb).
Rajhman ob posameznih stavkih v Trubarjevi knjigi tudi z nava
janem primerljivih stavkov iz Melanchthonovega dela (Loci praecipui
theologici, Lipsiae 1557) podrobno in prepričljivo opozarja (74–75
in op. 7; 77 in op. 21; 78–80 in op. 30, 31, 37; 81–82 in op. 47, 50,
51; 82 in op. 54–56; 89 in op. 98; 93 in op. 122 in 123) predvsem na
mesta v Trubarjevih naukih o opravičenju, izvirnem grehu, osebnem
grehu, Božji milosti, zakramentih in trpljenju, v katerih se kaže
njegovo opiranje na Melanchthona. Uporaba primere »dvakrat štiri
je osem« (Rajhman, 107) je v popolnem navedku iz Trubarjevega
besedila (str. q3b) takšnole: »Oni [Turki, judje, neverniki] se timu
inu no kir tu verujemo špotajo, inu pravjo, Mi tu dobru vejmo inu
verujemo, inu tu vsaki lahko zastopi, de dva krat štiri je osem, inu
de eden inu dva so tri. Ampag de bi eden tri bili, inu tri eden, tega
mi ne verujemo.«
Opozoriti kaže tudi na Trubarjevo Cerkovno ordningo (1564) in
njen prvi del, ki na 131 straneh zgoščeno povzema protestantski ver-
ski nauk; to je prevod Melanchthonovega dela Examen ordinandum,
priročnika za izpraševanje predikantskih kandidatov, ki je bil prvič
objavljen v mecklenburškem cerkvenem redu leta 1552 (gl. Jonatan
Vinkler, Slovenska protestantska veroizpoved in cerkveni red za vse dni v
letu, v: Zbrana dela Primoža Trubarja III, Ljubljana 2005, 626–627).
221
