Page 223 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 223
JO@E RAJHMAN
lancht honom. Verjetno se je pa Trubar srečal z njim že prej, saj
bi lahko sklepali po prijateljstvu z Vidom Dietrichom, protestant-
skim pridigarjem in plodovitim pisateljem v Nürnbergu, ki je bil
pod Melanchthonovim vplivom, da je tudi Trubar posredno poznal
Melancht hona in njegove spise, med njimi skoraj gotovo že takrat
njegovo najpomembnejše delo Loci theologici.52 Omenili smo že, da
je v pismu Bullingerju zapisal, da je imel Melanchthonov komentar
»super epistolam ad romanos«, ki je izšel l. 1556.53 To dokazuje, da je
moral Trubar poznati tudi druga Mlanchthonova dela, ne samo Loci
theologici. Obenem moramo reči, da je bil Trubar na tekočem, kar je
izšlo izpod Melanchthonovega peresa.
Iz doslej znanega gradiva o stikih med Melanchthonom in Tru
barjem moremo z gotovostjo reči, da je Trubar poznal vsaj dve Mel-
anchthonovi knjigi in to predvsem Loci theologici in njegov komentar
pisma Rimljanom; katero izdajo Loci theologici je pri prevodu upo-
rabljal, je težko reči. Od izdaj so najpomembnejše izdaje iz l. 1521,
1535, 1543 in 1559.54 V poštev bi prišle predvsem prve tri izdaje. V
l. 1557, v letu Ene dolge predguvori, je izšla še izdaja z letnico 1557.55
Vsekakor lahko izključimo prvo izdajo iz iz l. 1521. V tej izdaji je
Melanchthon upošteval Lutrove misli o opravičenju. Luter je trdil,
da človek ni svoboden, da prihaja opravičenje od Boga, da dobra dela
niso koristna.56 Kmalu po l. 1552 je Melanchthon spremenil svoje
mišljenje, vrnil se je k humanističnim nazorom, uveljavil naravno
etiko, razlikoval med »pravičnostjo duha« in »svetno pravičnostjo«,
uveljavil končno vrednost filozofije ob teologiji.57 L. 1553 je že poznal
52 J. Rajhman, Prva slovenska knjiga, Ljubljana 1977, 83, 87. Prim. tudi B. Klaus, Veit
Dietrich. Leben und Werk, Nürnberg 1958, 321 sl.
53 T. Elze, n. d., 23.
54 J. Zoepfl, Melanchthon, LThK 7, 248.
55 Ta izvod hrani NUK v Ljubljani. Verjetno je bil prvotna last kranjskega pridigarja
(Creinburgensis concionator, ime je samo prečrtano, dalo pa bi slutiti, da je to neki
Bartholomaeus [Jernej], pozneje je moral priti v samostan Marijinega oznanjenja
v Ljubljani, še prej pa je bil last nekega Jurija Deichlerja Palat.).
56 J. Paquier, Dictionnaire de Théologie catholique, 507, 508; Handbuch der Kirchengeschichte,
Freiburg-Basel-Wien 1967, IV, 104.
57 Handbuch der Kirchengeschichte, 1967, IV, 105; L. Stern, Philipp Melanchthon, Fest-
gabe des Melanchthons-Komitee der Deutschen demokratischen Republik, Halle
1960, 43.
223
lancht honom. Verjetno se je pa Trubar srečal z njim že prej, saj
bi lahko sklepali po prijateljstvu z Vidom Dietrichom, protestant-
skim pridigarjem in plodovitim pisateljem v Nürnbergu, ki je bil
pod Melanchthonovim vplivom, da je tudi Trubar posredno poznal
Melancht hona in njegove spise, med njimi skoraj gotovo že takrat
njegovo najpomembnejše delo Loci theologici.52 Omenili smo že, da
je v pismu Bullingerju zapisal, da je imel Melanchthonov komentar
»super epistolam ad romanos«, ki je izšel l. 1556.53 To dokazuje, da je
moral Trubar poznati tudi druga Mlanchthonova dela, ne samo Loci
theologici. Obenem moramo reči, da je bil Trubar na tekočem, kar je
izšlo izpod Melanchthonovega peresa.
Iz doslej znanega gradiva o stikih med Melanchthonom in Tru
barjem moremo z gotovostjo reči, da je Trubar poznal vsaj dve Mel-
anchthonovi knjigi in to predvsem Loci theologici in njegov komentar
pisma Rimljanom; katero izdajo Loci theologici je pri prevodu upo-
rabljal, je težko reči. Od izdaj so najpomembnejše izdaje iz l. 1521,
1535, 1543 in 1559.54 V poštev bi prišle predvsem prve tri izdaje. V
l. 1557, v letu Ene dolge predguvori, je izšla še izdaja z letnico 1557.55
Vsekakor lahko izključimo prvo izdajo iz iz l. 1521. V tej izdaji je
Melanchthon upošteval Lutrove misli o opravičenju. Luter je trdil,
da človek ni svoboden, da prihaja opravičenje od Boga, da dobra dela
niso koristna.56 Kmalu po l. 1552 je Melanchthon spremenil svoje
mišljenje, vrnil se je k humanističnim nazorom, uveljavil naravno
etiko, razlikoval med »pravičnostjo duha« in »svetno pravičnostjo«,
uveljavil končno vrednost filozofije ob teologiji.57 L. 1553 je že poznal
52 J. Rajhman, Prva slovenska knjiga, Ljubljana 1977, 83, 87. Prim. tudi B. Klaus, Veit
Dietrich. Leben und Werk, Nürnberg 1958, 321 sl.
53 T. Elze, n. d., 23.
54 J. Zoepfl, Melanchthon, LThK 7, 248.
55 Ta izvod hrani NUK v Ljubljani. Verjetno je bil prvotna last kranjskega pridigarja
(Creinburgensis concionator, ime je samo prečrtano, dalo pa bi slutiti, da je to neki
Bartholomaeus [Jernej], pozneje je moral priti v samostan Marijinega oznanjenja
v Ljubljani, še prej pa je bil last nekega Jurija Deichlerja Palat.).
56 J. Paquier, Dictionnaire de Théologie catholique, 507, 508; Handbuch der Kirchengeschichte,
Freiburg-Basel-Wien 1967, IV, 104.
57 Handbuch der Kirchengeschichte, 1967, IV, 105; L. Stern, Philipp Melanchthon, Fest-
gabe des Melanchthons-Komitee der Deutschen demokratischen Republik, Halle
1960, 43.
223
