Page 224 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 224
BILO JE POVEDANO
tri vzroke opravičenja, ki so zanj »Verbum, Spiritus Sanctus et volun
tas, non sane otiosa, sed repugnans infirmitati suae« (Beseda, Duh
in volja, ki ni povsem nemočna, temveč se upira svoji slabosti).58 Tudi
v pojmovanju Cerkve je viden razvoj od »nevidne« k »vidni« Cerkvi.
Še l. 1535 je pisal, da »Ecclesia proprie et principaliter significat con-
gregationem iustorum, qui vere credunt Christo et sanctificantur
spiritu Christi« (Cerkev je po sebi in v glavnem občestvo pravičnih, ki
res verujejo v Kristusa in se posvečujejo Kristusovemu Duhu). L. 1554
pa je zapisal, da »Ecclesia visibilis est coetus Evangelium Christi et
recte utentium sacramentis, in quo Deus per ministerium Evangelii
est efficax et multos ad vitam aeternam regenerat« (Vidna Cerkev
je zbor tistih, ki so sprejeli Kristusov evangelij, in tistih, ki pravilno
rabijo zakramente; v njem je Bog po službi evangelija učinkovit in
mnoge prerodi za večno življenje).59 Prav takšen razvoj je napravil
Melanchthon glede pojmovanja obhajila. V začetku je zagovarjal
Lutrovo mišljenje o realni Kristusovi navzočnosti, pozneje pa se je
nagibal k švicarskemu pojmovanju.60 Ob koncu življenja se je naveličal
neprestanih bojev za čistost nauka, zazdelo se mu je, da ni več toliko
pomembno biti načelen v nauku, kajti bistveno za človeka je doseči
intimno združenje z Bogom, in tako najdemo zapisano l. 1559, torej
leto pred smrtjo: »Avide exspecto lucem, in qua Deus erit omnia
in omnibus, et procul aberunt sophistica et sycophantica.« (Željno
pričakujem luč, v kateri bo Bog vse v vseh in bosta daleč premetenost
in spletkarstvo).61 Vendar se Melanchthon kljub različnim pojmo
vanjem verskega nauka nikoli ni ločil od Lutra, veljal je po Lutrovi
smrti za njegovega naslednika, čeprav ni mogel doseči edinosti med
protestantskimi teologi in ga je »rabies theologorum« zelo potrla
v njegovih zadnjih letih življenja.62 Njegovi Loci communes theologici,
čeprav v poznejših izdajah niso več vsebovali čistega Lutrovega nauka,
so ostali temeljno delo protestantizma, »prva evangeličanska dog
58 J. Paquier, n. d., 508.
59 Prav tam, 508. Prim. Ph. Melanchthon, Loci praecipui theologici, Lipsiae 1557, 297,
298.
60 J. Paquier, n. d., 509, 510. K vsemu gl. J. Lortz, E. Iserloh, Kleine Reformationsgeschichte,
Freiburg-Basel-Wien, 247 sl.
61 J. Paquier, n. d., 512.
62 F. Zoepfl, n. d., 248.
224
tri vzroke opravičenja, ki so zanj »Verbum, Spiritus Sanctus et volun
tas, non sane otiosa, sed repugnans infirmitati suae« (Beseda, Duh
in volja, ki ni povsem nemočna, temveč se upira svoji slabosti).58 Tudi
v pojmovanju Cerkve je viden razvoj od »nevidne« k »vidni« Cerkvi.
Še l. 1535 je pisal, da »Ecclesia proprie et principaliter significat con-
gregationem iustorum, qui vere credunt Christo et sanctificantur
spiritu Christi« (Cerkev je po sebi in v glavnem občestvo pravičnih, ki
res verujejo v Kristusa in se posvečujejo Kristusovemu Duhu). L. 1554
pa je zapisal, da »Ecclesia visibilis est coetus Evangelium Christi et
recte utentium sacramentis, in quo Deus per ministerium Evangelii
est efficax et multos ad vitam aeternam regenerat« (Vidna Cerkev
je zbor tistih, ki so sprejeli Kristusov evangelij, in tistih, ki pravilno
rabijo zakramente; v njem je Bog po službi evangelija učinkovit in
mnoge prerodi za večno življenje).59 Prav takšen razvoj je napravil
Melanchthon glede pojmovanja obhajila. V začetku je zagovarjal
Lutrovo mišljenje o realni Kristusovi navzočnosti, pozneje pa se je
nagibal k švicarskemu pojmovanju.60 Ob koncu življenja se je naveličal
neprestanih bojev za čistost nauka, zazdelo se mu je, da ni več toliko
pomembno biti načelen v nauku, kajti bistveno za človeka je doseči
intimno združenje z Bogom, in tako najdemo zapisano l. 1559, torej
leto pred smrtjo: »Avide exspecto lucem, in qua Deus erit omnia
in omnibus, et procul aberunt sophistica et sycophantica.« (Željno
pričakujem luč, v kateri bo Bog vse v vseh in bosta daleč premetenost
in spletkarstvo).61 Vendar se Melanchthon kljub različnim pojmo
vanjem verskega nauka nikoli ni ločil od Lutra, veljal je po Lutrovi
smrti za njegovega naslednika, čeprav ni mogel doseči edinosti med
protestantskimi teologi in ga je »rabies theologorum« zelo potrla
v njegovih zadnjih letih življenja.62 Njegovi Loci communes theologici,
čeprav v poznejših izdajah niso več vsebovali čistega Lutrovega nauka,
so ostali temeljno delo protestantizma, »prva evangeličanska dog
58 J. Paquier, n. d., 508.
59 Prav tam, 508. Prim. Ph. Melanchthon, Loci praecipui theologici, Lipsiae 1557, 297,
298.
60 J. Paquier, n. d., 509, 510. K vsemu gl. J. Lortz, E. Iserloh, Kleine Reformationsgeschichte,
Freiburg-Basel-Wien, 247 sl.
61 J. Paquier, n. d., 512.
62 F. Zoepfl, n. d., 248.
224
