Page 27 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 27
JONATAN VINKLER
v njegovi župnijski cerkvi v Krškem 1567. pridigati in obhajati, kar
vpričo poslušalcev med pridigo klical na zagovor (bi pa Weixlerju
pustil pridigati in celo obhajati – kajpak pod obema podobama –,
če bi predikant le hotel obleči ornat). Takisto se je o vprašanjih vere
pogovarjal celo »na roke«: soprogi laškega tržana Martina Kralnika
je 1579. fizično »dopovedoval«, da se obhajila ne jemlje iz rok krivo
verskega predikanta, in štajerski protestantski deželni stanovi so
zaradi pritožb proti Montagnani o vsem dobili zelo natančno sliko;45
leta 1589 je v Radečah preganjal ženo predikanta Hočevarja. – Pasaža
o Montagnanovem »zlem oblaganju« pravih kristjanov, s katerim
da italijanski duhovnik Zlodeju daje njegov davek (col, činž), tako
nikakor ni bila brez stvarne podlage.
Pa tudi zasmehljivo poimenovanje z mrčnik (tj. mrkač, pohoten
moški) bržda ne. V kolikor bi bilo treba mrčnik brati kot psevdonim
(M(e)rčnik), tedaj o identiteti osebe, ki se skriva za njim, zaenkrat
ni mogoče govoriti. Vendar se zdi verjetneje, da gre za poudarjeno
invektivo proti Montagnani, ki je bil razvpit po svojem »družinskem«
življenju. Z zapeljevanjem ljubljanskega dekleta, kar ga je privedlo
pred sodišče in ga na koncu pahnilo v ječo, se njegovi podvigi na
ljubezenskem polju namreč nikakor niso končali. Mož je imel kot še
toliko drugih služabnikov svete rimske cerkve njegove in tudi vseh
poznejših dob pri sebi svojo »zvesto in pridno gospodinjo Jerico«, o
kateri piše v oporoki 2. februarja 1602. In duhovni gospod ter njegova
gospodinja, ki je Montagnani hiševala kar več kot tri desetletja, sta iz
»aus blödigkheit des Fleisches« naredila nekaj otrok, katerim je oče za
pustil pretežni del svojega ne ravno skromnega premoženja.46
Polidor de Montagnana in Matija Mrcina sta se tako kot posebej
izrazita mentalitetna originala tistega z renesančnim duhom in
občutjem individualitete prežetega katoliškega klera trajno vgravirala
v slovensko kulturno in slovstveno zgodovino. Tam sta ostala vpisana
pod zaglavjem brezobzirnih nasprotnikov slovenskih protestantov,
45 J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 151.
46 Novomeškemu kapitlju je zapustil svojo knjižnico v Celju, posodo in perilo. Sploh
se je za življenja precej zavzel za Novo mesto. Po požaru 1576 je namreč iz lastnega
poravnal dolgove proštije, popravil cerkev, dal postaviti nov veliki oltar, njegova
velika zasluga pa je, da je v Novo mesto prišla Tintorettova slika sv. Nikolaja.
F. Kidrič, n. d., 152.
27
v njegovi župnijski cerkvi v Krškem 1567. pridigati in obhajati, kar
vpričo poslušalcev med pridigo klical na zagovor (bi pa Weixlerju
pustil pridigati in celo obhajati – kajpak pod obema podobama –,
če bi predikant le hotel obleči ornat). Takisto se je o vprašanjih vere
pogovarjal celo »na roke«: soprogi laškega tržana Martina Kralnika
je 1579. fizično »dopovedoval«, da se obhajila ne jemlje iz rok krivo
verskega predikanta, in štajerski protestantski deželni stanovi so
zaradi pritožb proti Montagnani o vsem dobili zelo natančno sliko;45
leta 1589 je v Radečah preganjal ženo predikanta Hočevarja. – Pasaža
o Montagnanovem »zlem oblaganju« pravih kristjanov, s katerim
da italijanski duhovnik Zlodeju daje njegov davek (col, činž), tako
nikakor ni bila brez stvarne podlage.
Pa tudi zasmehljivo poimenovanje z mrčnik (tj. mrkač, pohoten
moški) bržda ne. V kolikor bi bilo treba mrčnik brati kot psevdonim
(M(e)rčnik), tedaj o identiteti osebe, ki se skriva za njim, zaenkrat
ni mogoče govoriti. Vendar se zdi verjetneje, da gre za poudarjeno
invektivo proti Montagnani, ki je bil razvpit po svojem »družinskem«
življenju. Z zapeljevanjem ljubljanskega dekleta, kar ga je privedlo
pred sodišče in ga na koncu pahnilo v ječo, se njegovi podvigi na
ljubezenskem polju namreč nikakor niso končali. Mož je imel kot še
toliko drugih služabnikov svete rimske cerkve njegove in tudi vseh
poznejših dob pri sebi svojo »zvesto in pridno gospodinjo Jerico«, o
kateri piše v oporoki 2. februarja 1602. In duhovni gospod ter njegova
gospodinja, ki je Montagnani hiševala kar več kot tri desetletja, sta iz
»aus blödigkheit des Fleisches« naredila nekaj otrok, katerim je oče za
pustil pretežni del svojega ne ravno skromnega premoženja.46
Polidor de Montagnana in Matija Mrcina sta se tako kot posebej
izrazita mentalitetna originala tistega z renesančnim duhom in
občutjem individualitete prežetega katoliškega klera trajno vgravirala
v slovensko kulturno in slovstveno zgodovino. Tam sta ostala vpisana
pod zaglavjem brezobzirnih nasprotnikov slovenskih protestantov,
45 J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 151.
46 Novomeškemu kapitlju je zapustil svojo knjižnico v Celju, posodo in perilo. Sploh
se je za življenja precej zavzel za Novo mesto. Po požaru 1576 je namreč iz lastnega
poravnal dolgove proštije, popravil cerkev, dal postaviti nov veliki oltar, njegova
velika zasluga pa je, da je v Novo mesto prišla Tintorettova slika sv. Nikolaja.
F. Kidrič, n. d., 152.
27
