Page 26 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 26
RAZPRAVE, [TUDIJE
izven in brez sodišča. Trubar je svojega znanca seveda napeljeval na to,
kar je sam ugledoval kot dostojno življenje: naj pusti proštijo, naj se
poboljša in živi, kot pritiče božjemu služabniku. Živahni duhoven je
bil v škripcih in je Trubarju rad zagotovil vse to in še več: da bo poslej
na svoji fari v Radovljici pridigal čisti evangelij – to v izrazju takrat
nega časa ni pomenilo nič drugega kot realni sprejem protestantskega
nauka v bogoslužju – in da bo Trubarju stal ob strani, pa tudi, da
bo zanj orodoval pri cesarju42 (treba je namreč imeti v mislih, da je
bil Trubar ob vrnitvi na Kranjsko, četudi superintendent krajnskih
deželnih stanov, še vedno pod proskribcijo, ki mu jo je ob izgonu 1549
spravil na glavo ljubljanski škof Tekstor). Trubar teh kar preš tevilnih
obljub ni vzel resno, kajti presodil je, da je podjetnemu proštu dobra
vsaka bilka, ki bi ga rešila zagate, pa četudi je protes tantska, zato se
za Montagnano ni zavzel. In proces je stekel svojo pot, izjave prič pa
so živahnega duhovnika obremenile do te mere, da ga je škof Seebach
leta 1563 posadil v ječo, od koder ga je izvlekel šele novi generalni vikar
oglejskega patriarha Jacob Marraco, ki se je zavzel za svojega rojaka.43
Tako se je bržda odprla poč zamere, ki je Montagnano dokončno
izoblikovala v enega tistih intrigantskih, častihlepnih, toda izjemno
spretnih duhovnov poznoren esančne mentalitete, ki so vedno in iz
vsake življenjske priložnosti ali zadrege potegnili le najboljše – zase
– in so bili v isti sapi kar najostrejši nasprotniki protestantov, surovi,
brez vesti in časti.44 Montagnana si je kasneje priboril številne bene
ficije (Laško, Leskovec, Krško, Celje, Rogatec …), nekatere med njimi
tudi izrazito donosne, nekaj časa je bil celo opat v Admontu, od maja
1582 pa prošt v Novem mestu. Poleg tega je zopet zasedel pomembno
mesto v hierarhiji rimske cerkve na Kranjskem in bil leta 1592 sprejet
med kranjske deželane. Toda kakšne večje organizirane akcije proti
protestantom, ki bi mu jo njegov položaj zagotovo omogočal, itali
janski duhovnik ni izpeljal. Res pa je, da je v lastnih farah pogosto
in večkrat prav silovito nastopal proti drugovercem. Tako je npr. pre
dikanta Janža Weixlerja – slednjega je 1598. še kot starca gonil sem
ter tja po Dolenjskem –, ki je hotel brez Montagnanovega dovoljenja
42 M. Rupel, n. d., 125; J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
43 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 2, 7.
44 M. Rupel, n. d., 126.
26
izven in brez sodišča. Trubar je svojega znanca seveda napeljeval na to,
kar je sam ugledoval kot dostojno življenje: naj pusti proštijo, naj se
poboljša in živi, kot pritiče božjemu služabniku. Živahni duhoven je
bil v škripcih in je Trubarju rad zagotovil vse to in še več: da bo poslej
na svoji fari v Radovljici pridigal čisti evangelij – to v izrazju takrat
nega časa ni pomenilo nič drugega kot realni sprejem protestantskega
nauka v bogoslužju – in da bo Trubarju stal ob strani, pa tudi, da
bo zanj orodoval pri cesarju42 (treba je namreč imeti v mislih, da je
bil Trubar ob vrnitvi na Kranjsko, četudi superintendent krajnskih
deželnih stanov, še vedno pod proskribcijo, ki mu jo je ob izgonu 1549
spravil na glavo ljubljanski škof Tekstor). Trubar teh kar preš tevilnih
obljub ni vzel resno, kajti presodil je, da je podjetnemu proštu dobra
vsaka bilka, ki bi ga rešila zagate, pa četudi je protes tantska, zato se
za Montagnano ni zavzel. In proces je stekel svojo pot, izjave prič pa
so živahnega duhovnika obremenile do te mere, da ga je škof Seebach
leta 1563 posadil v ječo, od koder ga je izvlekel šele novi generalni vikar
oglejskega patriarha Jacob Marraco, ki se je zavzel za svojega rojaka.43
Tako se je bržda odprla poč zamere, ki je Montagnano dokončno
izoblikovala v enega tistih intrigantskih, častihlepnih, toda izjemno
spretnih duhovnov poznoren esančne mentalitete, ki so vedno in iz
vsake življenjske priložnosti ali zadrege potegnili le najboljše – zase
– in so bili v isti sapi kar najostrejši nasprotniki protestantov, surovi,
brez vesti in časti.44 Montagnana si je kasneje priboril številne bene
ficije (Laško, Leskovec, Krško, Celje, Rogatec …), nekatere med njimi
tudi izrazito donosne, nekaj časa je bil celo opat v Admontu, od maja
1582 pa prošt v Novem mestu. Poleg tega je zopet zasedel pomembno
mesto v hierarhiji rimske cerkve na Kranjskem in bil leta 1592 sprejet
med kranjske deželane. Toda kakšne večje organizirane akcije proti
protestantom, ki bi mu jo njegov položaj zagotovo omogočal, itali
janski duhovnik ni izpeljal. Res pa je, da je v lastnih farah pogosto
in večkrat prav silovito nastopal proti drugovercem. Tako je npr. pre
dikanta Janža Weixlerja – slednjega je 1598. še kot starca gonil sem
ter tja po Dolenjskem –, ki je hotel brez Montagnanovega dovoljenja
42 M. Rupel, n. d., 125; J. Kidrič, Polidor de Montagnana, 150.
43 J. Gruden, Doneski k zgodovini protestantstva na Slovenskem, 2, 7.
44 M. Rupel, n. d., 126.
26
