Page 227 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 227
JO@E RAJHMAN
idejno močnejši, toda Melanchthonovega vpliva v razporeditvi snovi
zato ne gre zmanjševati, saj ga tudi ne moremo, ker so podani stvarni
dokazi. Če bi hoteli to izraziti s primero, bi rekli, da je vplival Bullinger
na Trubarja vsebinsko, Melanchthon pa oblikovno. Ker so takšne
primere le približne, jih seveda ne smemo vzeti dobesedno, temveč
le okvirno, da si predstavimo oba vpliva v bolj nazorni luči. Treba je
poudariti, da je tudi Melanchthon že s samim imenom, ki ga je imel
med protestantskimi teologi, in posebej s svojim temeljnim delom,
mogel tudi podzavestno vplivati na Trubarjevo teološko misel in nje-
govo teološko izražanje, in to v tisti dobi, ko je Trubar še vedno uskal
ustrezne izraze v slovenščini za pojme, ki so imeli ustaljene termine v
tujih jezikih, posebej v latinščini. Zato ni odveč, če opoz orimo na dve
značilnosti, ki sta sicer komaj opazni, a lahko veliko povesta. Gre za
Trubarjevo primero, »de dvakrat štiri je osem, inu tri eden, tega mi ne
verujemo«. Trubar v 37. poglavju Ene dolge predguvori govori o veri. Med
ljudmi so tudi takšni, ki ne verujejo v sveto Trojico, temveč se zanesejo
na razum, ki jim brani verovati nemogoče.69 Melanchthon uporablja
podobno primero v Loci theologici.70 V 5. poglavju govori Trubar o
»Kristusovem blagu«, ki mu pomensko ustreza Melanchthonov izraz
69 P. Trubar, n. d., q3b.
70 Ph. Melanchthon, n. d., predgovor, kjer avtor takole pravi: »Ac ut in Philosophia
quaeruntur certa, et discernuntur ab incertis, et caussae certitudinis sunt:
Existentia universalis, principia, et demonstrationes: ita in doctrina Ecclesiae
certitudinis caussa est revelatio Dei, et considerandum est, quae sententiae a
Deo traditae sint. Ut certa est cuilibet sano haec sententia: bis quatuor sunt octo,
est enim naturalis noticia ut principiorum: ita sint certi nobis et immoti articuli
fidei […].« »Sed causae certitudinis diversae sunt: Sententiam de numeris mens
suo iudicio videt. At articuli fidei certi sunt propter revelationem […]« Trubar
je poznal navedeni tekst, vendar je uporabil znani primer v Melanchtchonovi
priredbi (dvakrat štiri je osem in ne kot bi pričakovali: dvakrat dva je štiri) za
skrivnostnost svete Trojice, ki ga je Melanchthon uporabil, da bi razložil gotovost
v filozofskem in teološkem smislu. Trubar je prevzel Melanchthonovo kom
paracijo, toda jo je po svoje uporabil. Z njo je pokazal na razliko med vernimi in
nevernimi v primeru skrivnosti troedinega Boga. Vsekakor mu je ob tem bližji
primer svete Trojice kot npr. vstajenje mrtvih, o katerem govori Melanchthon.
Rekli bi, da je Trubar transponiral komparacijo v svet preprostega človeka, ki je
imel težave s skrivnostjo svete Trojice. Tako je šel Trubar, sodeč po tem primeru,
v smer kateheze, a manj v smer strokovne teološke razprave, čeprav ohranja Ena
dolga predguvor njen značaj.
227
idejno močnejši, toda Melanchthonovega vpliva v razporeditvi snovi
zato ne gre zmanjševati, saj ga tudi ne moremo, ker so podani stvarni
dokazi. Če bi hoteli to izraziti s primero, bi rekli, da je vplival Bullinger
na Trubarja vsebinsko, Melanchthon pa oblikovno. Ker so takšne
primere le približne, jih seveda ne smemo vzeti dobesedno, temveč
le okvirno, da si predstavimo oba vpliva v bolj nazorni luči. Treba je
poudariti, da je tudi Melanchthon že s samim imenom, ki ga je imel
med protestantskimi teologi, in posebej s svojim temeljnim delom,
mogel tudi podzavestno vplivati na Trubarjevo teološko misel in nje-
govo teološko izražanje, in to v tisti dobi, ko je Trubar še vedno uskal
ustrezne izraze v slovenščini za pojme, ki so imeli ustaljene termine v
tujih jezikih, posebej v latinščini. Zato ni odveč, če opoz orimo na dve
značilnosti, ki sta sicer komaj opazni, a lahko veliko povesta. Gre za
Trubarjevo primero, »de dvakrat štiri je osem, inu tri eden, tega mi ne
verujemo«. Trubar v 37. poglavju Ene dolge predguvori govori o veri. Med
ljudmi so tudi takšni, ki ne verujejo v sveto Trojico, temveč se zanesejo
na razum, ki jim brani verovati nemogoče.69 Melanchthon uporablja
podobno primero v Loci theologici.70 V 5. poglavju govori Trubar o
»Kristusovem blagu«, ki mu pomensko ustreza Melanchthonov izraz
69 P. Trubar, n. d., q3b.
70 Ph. Melanchthon, n. d., predgovor, kjer avtor takole pravi: »Ac ut in Philosophia
quaeruntur certa, et discernuntur ab incertis, et caussae certitudinis sunt:
Existentia universalis, principia, et demonstrationes: ita in doctrina Ecclesiae
certitudinis caussa est revelatio Dei, et considerandum est, quae sententiae a
Deo traditae sint. Ut certa est cuilibet sano haec sententia: bis quatuor sunt octo,
est enim naturalis noticia ut principiorum: ita sint certi nobis et immoti articuli
fidei […].« »Sed causae certitudinis diversae sunt: Sententiam de numeris mens
suo iudicio videt. At articuli fidei certi sunt propter revelationem […]« Trubar
je poznal navedeni tekst, vendar je uporabil znani primer v Melanchtchonovi
priredbi (dvakrat štiri je osem in ne kot bi pričakovali: dvakrat dva je štiri) za
skrivnostnost svete Trojice, ki ga je Melanchthon uporabil, da bi razložil gotovost
v filozofskem in teološkem smislu. Trubar je prevzel Melanchthonovo kom
paracijo, toda jo je po svoje uporabil. Z njo je pokazal na razliko med vernimi in
nevernimi v primeru skrivnosti troedinega Boga. Vsekakor mu je ob tem bližji
primer svete Trojice kot npr. vstajenje mrtvih, o katerem govori Melanchthon.
Rekli bi, da je Trubar transponiral komparacijo v svet preprostega človeka, ki je
imel težave s skrivnostjo svete Trojice. Tako je šel Trubar, sodeč po tem primeru,
v smer kateheze, a manj v smer strokovne teološke razprave, čeprav ohranja Ena
dolga predguvor njen značaj.
227
