Page 228 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 228
BILO JE POVEDANO
»beneficium Christi«.71 V prvem prim eru gre res samo za komparacijo,
ponazoritev neke stvarnosti, ki je dana, a ne z razumom dokazljiva.
V drugem primeru se srečamo s Trubarjevim teološkim slovarjem, ki
ima svoj začetek v prvem katekizmu iz leta 1550, toda še ni zaključen.
Trubar bo še tudi pozneje tehtal in zbiral besede, da bi tako posnemal
Lutra in njegovo prizadevnost za ustrezen izraz.72 Trubar je torej pri
Melanchthonu dobil koristne pobude. Skušal jih je realizirati, o tem
govorita med drugim tudi navedena primera.
Melanchthon je zaupal avtoriteti svetega pisma in cerkvenih oče
tov.73 Ni zaupal sholastični metodi, skušal je znova podvreči kritiki
dosedanje kritike Cerkve in njenega učenja, njegova metoda je tudi
analitična, zato tudi ni bil do Rima tako nestrpen kot Luter, prav
tako pa je znal najti tudi stik s Švicarji.74 Trubar je kaj hitro združil
podobo, ki jo je nosil v sebi, z Melanchthonovo in ob Bullingerju našel
somišljenika. Zato je tem rajši segel po njegovi knjigi.
71 P. Trubar, n. d., h2b; Ph. Melanchthon, n. d., 169.
72 Prim. J. Rajhman, n. d., 5. poglavje (Trubarjev teološki slovar); M. Luther, Sendbrief
vom Dolmetschen, izdal Karl Bischoff, Tübingen 19652; prim. P. Trubar, Catec hismus
z dvejma izlagama, Tübingen 1975, 13, 19. Trubar je tudi svoje prevode svetega
pisma popravljal in skušal izboljšati. To dokazuje razlika med prevodom svetega
Mateja l. 1555 in l. 1557, kar je v opombah 1. poglavja nakazano. Prim. P. Simoniti,
Trubarjev izvod Prvega dela novega testamenta (1557–1558) ter druga slovenska in hrvaška
protestantika v vatikanski biblioteki, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice II,
Ljubljana 1978, 36–38.
73 W. Preger, Matthias Flacius Illiricus und seine Zeit, Hildersheim, 1964, 30; J. Paquier,
n. d., 503.
74 W. Preger, n. d., prav tam.
228
»beneficium Christi«.71 V prvem prim eru gre res samo za komparacijo,
ponazoritev neke stvarnosti, ki je dana, a ne z razumom dokazljiva.
V drugem primeru se srečamo s Trubarjevim teološkim slovarjem, ki
ima svoj začetek v prvem katekizmu iz leta 1550, toda še ni zaključen.
Trubar bo še tudi pozneje tehtal in zbiral besede, da bi tako posnemal
Lutra in njegovo prizadevnost za ustrezen izraz.72 Trubar je torej pri
Melanchthonu dobil koristne pobude. Skušal jih je realizirati, o tem
govorita med drugim tudi navedena primera.
Melanchthon je zaupal avtoriteti svetega pisma in cerkvenih oče
tov.73 Ni zaupal sholastični metodi, skušal je znova podvreči kritiki
dosedanje kritike Cerkve in njenega učenja, njegova metoda je tudi
analitična, zato tudi ni bil do Rima tako nestrpen kot Luter, prav
tako pa je znal najti tudi stik s Švicarji.74 Trubar je kaj hitro združil
podobo, ki jo je nosil v sebi, z Melanchthonovo in ob Bullingerju našel
somišljenika. Zato je tem rajši segel po njegovi knjigi.
71 P. Trubar, n. d., h2b; Ph. Melanchthon, n. d., 169.
72 Prim. J. Rajhman, n. d., 5. poglavje (Trubarjev teološki slovar); M. Luther, Sendbrief
vom Dolmetschen, izdal Karl Bischoff, Tübingen 19652; prim. P. Trubar, Catec hismus
z dvejma izlagama, Tübingen 1975, 13, 19. Trubar je tudi svoje prevode svetega
pisma popravljal in skušal izboljšati. To dokazuje razlika med prevodom svetega
Mateja l. 1555 in l. 1557, kar je v opombah 1. poglavja nakazano. Prim. P. Simoniti,
Trubarjev izvod Prvega dela novega testamenta (1557–1558) ter druga slovenska in hrvaška
protestantika v vatikanski biblioteki, Zbornik Narodne in univerzitetne knjižnice II,
Ljubljana 1978, 36–38.
73 W. Preger, Matthias Flacius Illiricus und seine Zeit, Hildersheim, 1964, 30; J. Paquier,
n. d., 503.
74 W. Preger, n. d., prav tam.
228
