Page 28 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 28
RAZPRAVE, [TUDIJE
kot predmeta paskvila, Trubarjeva pesemska produkcija pa je ravno
ob njiju pokazala, kako prožen žanr zmore postati cerkvena pesem v
posebnih razmerah, ko se književnost z vsemi posamičniškimi funk
cijami različnih besedilnih tipov šele vzpostavlja.
Mnogo pomembnejša kot primerljivost v ostrini polemičnega
spoprijema z drugače mislečimi pa je bila za slovensko protestants ko
cerkveno pesem njena uglašenost z nazori in idejami, ki jih je o glasbi
in cerkveni pesmi prvi oblikoval in nato do svoje smrti zagov arjal ter
pospeševal njihov pobudnik, wittenberški doktor Martin Luther.
Znano je, da je bila glasba zanj edina umetnost, ki jo je zares
razumel in mu je bila ne le kot teologu, temveč tudi kot človeku
zares blizu – pri srcu.47 Pa tudi poznal jo je dobro, kajti kot pevec z
lepim glasom se je med svojim šolanjem v Magdeburgu in Eisenachu
dobro spoznal s pevsko izvajalsko prakso svojega časa, med študijem
na univ erzi v Erfurtu pa se je z glasbo v okviru kvadrivija sedmih
svobodnih umetnosti (aritmetika, geometrija, glasba in astronomija)
na artis tični fakulteti seznanil tudi teoretično. V univerzitetni preda
valnici je tedaj poleg Johannesa de Grochea veljal za glavno muzično
avtorit eto francoski matematik, astronom in glasbeni teoretik Johan
nes de Muris (1290–po 1351), ki je z delom Notitia artis musicae (1321;
drugi del Musica speculativa leta 1323)48 predstavljal glasbo 12. in 13.
stoletja, je pa študenta temeljito poučil o cerkvenih tonskih načinih,
glasbenih proporcih in o nauku o intervalih. Poleg teoretične podko
vanosti v glasbi pa je Luther ostal tudi poustvarjalni glasbenik.49 Med
študijem v Erfurtu je namreč začel igrati na lutnjo in postal po sled
njem tudi znan. Tako muziciranje je zahtevalo izjemno fino izbrušen
posluh in čisto intonacijo,50 predvsem pa je zanj pomenilo uteho v
trenutkih depresije, h kateri je bil nagnjen. Muziciral je celo v najtežjih
47 R. Friedenthal, n. d., 24, 42–45.
48 R. Friedenthal, n. d., 43; Johannes de Muris, v: Das grosse Metzler Musiklexikon
(el. izdaja), München 2005.
49 Po uveljavitvi reformacijskega gibanja je postal tudi glasbeni ustvarjalec – skladatelj.
50 Samo uglaševanje instrumenta je terjalo precejšnjo zbranost in je trajalo kar
cele četrt ure, po pomembnosti pa je imela lutnja tedaj mesto takoj za »kraljico
instrumentov«, za orglami. Kot orkestrski instrument se je obdržala še tja do srede
sedemnajstega stoletja, ko so jo povsem zasenčila godala na eni strani in čembalo
na drugi.
28
kot predmeta paskvila, Trubarjeva pesemska produkcija pa je ravno
ob njiju pokazala, kako prožen žanr zmore postati cerkvena pesem v
posebnih razmerah, ko se književnost z vsemi posamičniškimi funk
cijami različnih besedilnih tipov šele vzpostavlja.
Mnogo pomembnejša kot primerljivost v ostrini polemičnega
spoprijema z drugače mislečimi pa je bila za slovensko protestants ko
cerkveno pesem njena uglašenost z nazori in idejami, ki jih je o glasbi
in cerkveni pesmi prvi oblikoval in nato do svoje smrti zagov arjal ter
pospeševal njihov pobudnik, wittenberški doktor Martin Luther.
Znano je, da je bila glasba zanj edina umetnost, ki jo je zares
razumel in mu je bila ne le kot teologu, temveč tudi kot človeku
zares blizu – pri srcu.47 Pa tudi poznal jo je dobro, kajti kot pevec z
lepim glasom se je med svojim šolanjem v Magdeburgu in Eisenachu
dobro spoznal s pevsko izvajalsko prakso svojega časa, med študijem
na univ erzi v Erfurtu pa se je z glasbo v okviru kvadrivija sedmih
svobodnih umetnosti (aritmetika, geometrija, glasba in astronomija)
na artis tični fakulteti seznanil tudi teoretično. V univerzitetni preda
valnici je tedaj poleg Johannesa de Grochea veljal za glavno muzično
avtorit eto francoski matematik, astronom in glasbeni teoretik Johan
nes de Muris (1290–po 1351), ki je z delom Notitia artis musicae (1321;
drugi del Musica speculativa leta 1323)48 predstavljal glasbo 12. in 13.
stoletja, je pa študenta temeljito poučil o cerkvenih tonskih načinih,
glasbenih proporcih in o nauku o intervalih. Poleg teoretične podko
vanosti v glasbi pa je Luther ostal tudi poustvarjalni glasbenik.49 Med
študijem v Erfurtu je namreč začel igrati na lutnjo in postal po sled
njem tudi znan. Tako muziciranje je zahtevalo izjemno fino izbrušen
posluh in čisto intonacijo,50 predvsem pa je zanj pomenilo uteho v
trenutkih depresije, h kateri je bil nagnjen. Muziciral je celo v najtežjih
47 R. Friedenthal, n. d., 24, 42–45.
48 R. Friedenthal, n. d., 43; Johannes de Muris, v: Das grosse Metzler Musiklexikon
(el. izdaja), München 2005.
49 Po uveljavitvi reformacijskega gibanja je postal tudi glasbeni ustvarjalec – skladatelj.
50 Samo uglaševanje instrumenta je terjalo precejšnjo zbranost in je trajalo kar
cele četrt ure, po pomembnosti pa je imela lutnja tedaj mesto takoj za »kraljico
instrumentov«, za orglami. Kot orkestrski instrument se je obdržala še tja do srede
sedemnajstega stoletja, ko so jo povsem zasenčila godala na eni strani in čembalo
na drugi.
28
