Page 29 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 29
JONATAN VINKLER
življenjskih položajih, ko je bil npr. na poti na pomembne disputacije,
pa tudi prijatelji so mu v mladih letih prinašali glasbilo tudi tedaj,
ko je bil od pobitosti čisto na tleh: zaigra in se ob glasbi ponovn o
postavi na noge. Med pripravo »nemške maše« (1525) se je ponovn o
izkazal kot pevec, ki je praktično preizkušal tisto, kar naj bi se kasn eje
prijelo pri reform irani maši, pa tudi kot glasbeni teoretik. Kantor in
skladatelj Johann Walther (1496–1570)51 ve namreč o njem povedati:
»Ko je Luther pred štiridesetimi leti pripravljal svojo nemško mašo,
je prosil saškega volilnega kneza in vojvodo Janeza /Stanovitnega/,
da bi mene in Conrada Rupffa poklicali v Wittenberg, kjer bi lahko z
nama razpravljal o glasbi in podstati osmih gregorijanskih psalmskih
modusov. Pripravljal je namreč napeve na pisma in evangelije, pa tudi
na Kristusove besede o kruhu in vinu kot njegovem telesu in krvi. Pel
mi jih je in je hotel vedeti, kaj si o njegovem dosežku mislim. Takrat
me je v Wittenbergu zadržal kar tri tedne in pogovarjala sva se, na
kak način bi se dalo primerno uglasbiti pisma in evangelije. Z njim
sem preživel številne prijetne urice v skupnem petju in pogosto se mi
je zdelo, da se od petja sploh ne utrudi in da mu ga ni nikoli dovolj.
Še več: vedno je bil zmožen spretno razpravljati o glasbi.«52
Luther muzike kasneje ponavadi ni povezoval s smehom in zabavo,
temveč s povzdignitvijo duše in radostjo. Zapisal je: »Musica naj
razveseljuje dušico; gobec od tega nima nobenega veselja. Če pridno
poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se ji godi.«53 Takisto
je najdeval v glasbi eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skuš
njavam Hudiča, s katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh
pobitosti in melanholije, veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj
tuj kot karkoli drugega. In zato ob muziciranju, ki da je sinonim za
bližanje Bogu, beži proč od dotičnega.
O mestu, ki da ga ima glasba med vsemi znanostmi in umetnost
mi, je nemški reformator scela prostodušno spregovoril v velikokrat
navajanem pismu svojemu najljubšemu skladatelju, Bavarcu Ludwigu
Senflu (1486–1543) (Coburg, 1. ali 4. oktober 1530):
51 Prim. tudi: Johann Walter, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München
2005.
52 Roland H. Bainton, Martin Luther, Bratislava 1999, 349, 350.
53 R. Friedenthal, n. d., 45.
29
življenjskih položajih, ko je bil npr. na poti na pomembne disputacije,
pa tudi prijatelji so mu v mladih letih prinašali glasbilo tudi tedaj,
ko je bil od pobitosti čisto na tleh: zaigra in se ob glasbi ponovn o
postavi na noge. Med pripravo »nemške maše« (1525) se je ponovn o
izkazal kot pevec, ki je praktično preizkušal tisto, kar naj bi se kasn eje
prijelo pri reform irani maši, pa tudi kot glasbeni teoretik. Kantor in
skladatelj Johann Walther (1496–1570)51 ve namreč o njem povedati:
»Ko je Luther pred štiridesetimi leti pripravljal svojo nemško mašo,
je prosil saškega volilnega kneza in vojvodo Janeza /Stanovitnega/,
da bi mene in Conrada Rupffa poklicali v Wittenberg, kjer bi lahko z
nama razpravljal o glasbi in podstati osmih gregorijanskih psalmskih
modusov. Pripravljal je namreč napeve na pisma in evangelije, pa tudi
na Kristusove besede o kruhu in vinu kot njegovem telesu in krvi. Pel
mi jih je in je hotel vedeti, kaj si o njegovem dosežku mislim. Takrat
me je v Wittenbergu zadržal kar tri tedne in pogovarjala sva se, na
kak način bi se dalo primerno uglasbiti pisma in evangelije. Z njim
sem preživel številne prijetne urice v skupnem petju in pogosto se mi
je zdelo, da se od petja sploh ne utrudi in da mu ga ni nikoli dovolj.
Še več: vedno je bil zmožen spretno razpravljati o glasbi.«52
Luther muzike kasneje ponavadi ni povezoval s smehom in zabavo,
temveč s povzdignitvijo duše in radostjo. Zapisal je: »Musica naj
razveseljuje dušico; gobec od tega nima nobenega veselja. Če pridno
poješ, sedi duša v životu, igra in neznansko dobro se ji godi.«53 Takisto
je najdeval v glasbi eno najmočnejših zdravil proti žalosti in skuš
njavam Hudiča, s katerim se je lasal celo življenje: Satan da je duh
pobitosti in melanholije, veselja ne more prenesti in je zato glasbi bolj
tuj kot karkoli drugega. In zato ob muziciranju, ki da je sinonim za
bližanje Bogu, beži proč od dotičnega.
O mestu, ki da ga ima glasba med vsemi znanostmi in umetnost
mi, je nemški reformator scela prostodušno spregovoril v velikokrat
navajanem pismu svojemu najljubšemu skladatelju, Bavarcu Ludwigu
Senflu (1486–1543) (Coburg, 1. ali 4. oktober 1530):
51 Prim. tudi: Johann Walter, v: Das grosse Metzler Musiklexikon (el. izdaja), München
2005.
52 Roland H. Bainton, Martin Luther, Bratislava 1999, 349, 350.
53 R. Friedenthal, n. d., 45.
29
