Page 33 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 33
JONATAN VINKLER
Prvi reformatorjev poseg v tej smeri je bila njegova latinska Formula
missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523), kjer je bila latinska
maša spremenjena predvsem s stališča reformacijskega teološkega
videnja reči: mašni kanon je bil odpravljen, Luther pa je obnovil
poudarek zgodnje krščanske cerkve na večerji Gospodovi kot aktu
zahvale Bogu in kot dejanju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa
Kristusa v občestvo z Bogom in obratno. Toda petje v nemščini v njej
kar ni našlo svojega mesta. In Luther je kmalu spoznal, da so zelo
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in
kmetje iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v
bogoslužje. Seveda so opazili, da se jim po novem podaja tudi vino,
ne samo kruh in da nekaterih delov obredja, ki so bili značilni za
rimsko cerkev, sedaj ni. Toda ker je maša potekala v tujem jeziku,
so komajda mogli doumeti spremenjene teološke vidike, ki so bili
pomembni za nemškega reformatorja. Zato je bilo nujno, da je maša
v nemščini. Posamezne pomembne postave nemške reformacije, med
njimi zagotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin Butzer
(1491–1551), so prišle do tega spoznanja celo prej kot Luther. Müntzer
je bil prvi, ki je vpeljal nemško mašo, in ta se je zdela Luthru prav
primerna, dokler ni izvedel, da gre za Müntzerjevo delo.60 Tako je
wittenberški reformator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme
lotiti sam, in v letih 1525–1526 je izoblikoval »nemško mašo« (Deu
tsche Messe).61 V njej je bilo v nemščini vse, razen grškega refrena Kyrie
eleison, protestantska maša pa je na Nemškem62 tudi na vnanji izved
60 R. H. Bainton, n. d., 348.
61 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen
leta 1526 pri wittenberškem tiskarju Michaelu Lotterju. Martin Luther, Deutsche
Messe und Ordnung des Gottesdiensts, v: Gesammelte Werke, Berlin 2002, Digitale
Bibliothek, Band 63.
62 V Švici je bilo v rabi precej enostavnejše obredje in tudi Trubar je svoje somišljen ike
na Kranjskem opozoril, da »cerkev slovenskega jezika« ne išče svoje utemeljitve
v vnanji podobi bogoslužja: »Ne prepiramo se s papeškimi zaradi koretlja ali
adiaforičnih obredov, temveč, kako naj postane človek pred Bogom spet pobožen,
pravičen in blažen, kako naj Boga prav častimo, mu služimo, svete zakramente
prejemamo itd.« J. Rajhman, n. d., 229. – Primerjaj tudi uredbo Od cerkovniga
gvanta v Cerkovni ordningi 1564; Primož Trubar, Cerkovna ordninga, v: Zbrana dela
Primoža Trubarja 3, ur. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2005, 485, 486.
33
Prvi reformatorjev poseg v tej smeri je bila njegova latinska Formula
missae et communionis ecclesiae Wittenbergensi (1523), kjer je bila latinska
maša spremenjena predvsem s stališča reformacijskega teološkega
videnja reči: mašni kanon je bil odpravljen, Luther pa je obnovil
poudarek zgodnje krščanske cerkve na večerji Gospodovi kot aktu
zahvale Bogu in kot dejanju, pri katerem stopa verujoči skozi Jezusa
Kristusa v občestvo z Bogom in obratno. Toda petje v nemščini v njej
kar ni našlo svojega mesta. In Luther je kmalu spoznal, da so zelo
številni tudi tisti člani občestva verujočih – wittenberški meščani in
kmetje iz okolice –, ki se brez razumevanja obredja težko vključijo v
bogoslužje. Seveda so opazili, da se jim po novem podaja tudi vino,
ne samo kruh in da nekaterih delov obredja, ki so bili značilni za
rimsko cerkev, sedaj ni. Toda ker je maša potekala v tujem jeziku,
so komajda mogli doumeti spremenjene teološke vidike, ki so bili
pomembni za nemškega reformatorja. Zato je bilo nujno, da je maša
v nemščini. Posamezne pomembne postave nemške reformacije, med
njimi zagotovo Thomas Müntzer (pred 1490–1525) in Martin Butzer
(1491–1551), so prišle do tega spoznanja celo prej kot Luther. Müntzer
je bil prvi, ki je vpeljal nemško mašo, in ta se je zdela Luthru prav
primerna, dokler ni izvedel, da gre za Müntzerjevo delo.60 Tako je
wittenberški reformator zlagoma prišel do sklepa, da se mora reforme
lotiti sam, in v letih 1525–1526 je izoblikoval »nemško mašo« (Deu
tsche Messe).61 V njej je bilo v nemščini vse, razen grškega refrena Kyrie
eleison, protestantska maša pa je na Nemškem62 tudi na vnanji izved
60 R. H. Bainton, n. d., 348.
61 Spis je bil pod naslovom Deutsche Messe und Ordnung des Gottesdiensts natisnjen
leta 1526 pri wittenberškem tiskarju Michaelu Lotterju. Martin Luther, Deutsche
Messe und Ordnung des Gottesdiensts, v: Gesammelte Werke, Berlin 2002, Digitale
Bibliothek, Band 63.
62 V Švici je bilo v rabi precej enostavnejše obredje in tudi Trubar je svoje somišljen ike
na Kranjskem opozoril, da »cerkev slovenskega jezika« ne išče svoje utemeljitve
v vnanji podobi bogoslužja: »Ne prepiramo se s papeškimi zaradi koretlja ali
adiaforičnih obredov, temveč, kako naj postane človek pred Bogom spet pobožen,
pravičen in blažen, kako naj Boga prav častimo, mu služimo, svete zakramente
prejemamo itd.« J. Rajhman, n. d., 229. – Primerjaj tudi uredbo Od cerkovniga
gvanta v Cerkovni ordningi 1564; Primož Trubar, Cerkovna ordninga, v: Zbrana dela
Primoža Trubarja 3, ur. Jonatan Vinkler, Ljubljana 2005, 485, 486.
33
