Page 34 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 34
RAZPRAVE, [TUDIJE
beni ravni obdržala marsikatero lastnost, ki je bila značilna za rimsko
cerkev: ornat, obračanje k oltarju ali občestvu, poklekanje … Je pa
bilo za reformirano bogoslužje značilno, da Luther formalne podobe
maše iz rimske cerkve ni nadomestil z novim mašnim formalizmom
– v protestantski cerkvi. Zanj bogoslužje ni bilo causa disciplinae kot
pri katoličanih, temveč causa fidei, in tisto, kar je bilo primerno in
preizkušeno v središču reformacije Wittenbergu, ni obvezovalo dru
gih.63 Tako je Luther v tej smeri dopuščal znatno svobodo, znotraj
katere so si posamezne dežele zlasti v drugem obdobju reformacije,
ko je njeno vodstvo prešlo v roke posvetnih knezov, po svoji vesti in
premisleku izoblikovale svoje lastne bogoslužne redove ter tak pre
mislek umestile tudi v lastne priročnike, ki so tako obredno razno
likost nazadnje kodificirali – v cerkvene redove posameznih dežel z
dominantno protestantsko cerkvijo. Najpomembneje pa je seveda
bilo, vsaj s teološke perspektive, da v reformirani maši ni bilo več
sledu o mašnem kanonu, ki ga je nadomestilo preprosto povabilo k
prejetju zakramentov. Poleg tega se je podoba maše spremenila še v
treh rečeh: opirala se je pretežno na Sveto pismo in je imela kar najbolj
pedagoški (katehetični) značaj, kajti z odpravo mašnega kanona se
je okrepil položaj evangelijev in listov; pridiga je bila obsežnejša kot
prej; cerkev pa ni bila več samo hram molitve in hvale Božje, temveč
je postala tudi predavalnica.
Najtehtnejše spremembe pa so se zgodile v cerkveni glasbi: a) pri
napevih, ki jih je intoniral duhovnik; b) v koralih, katere je izvajal
cerkveni pevski zbor, in c) pri pesmih, ki jih je pelo občestvo vernikov
v cerkvi. Luther je reformiral vse tri elemente.
Luthrov ključni imperativ v zvezi z besedami Svetega pisma je bil,
da je treba razodeto Božjo besedo razumeti. To je pomenilo, da je
morala zveneti jasno in razumljivo, toda tudi milozvočno in »nem
ško«, pa naj je bila na papirju – tam je to pomenilo, da je morala
biti prevedena v jasni, čisti in skladno z »naravo [Art] nemškega
jezika« izraženi besedi64 – ali pa izrečena ali zapeta. V tem primeru
je nemški reformator želel, da bi bila Božja beseda jasno in razločno
63 A. Rijavec, n. d., 46.
64 Prim. M. Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-
politični spisi, Ljubljana 2002, 50–55.
34
beni ravni obdržala marsikatero lastnost, ki je bila značilna za rimsko
cerkev: ornat, obračanje k oltarju ali občestvu, poklekanje … Je pa
bilo za reformirano bogoslužje značilno, da Luther formalne podobe
maše iz rimske cerkve ni nadomestil z novim mašnim formalizmom
– v protestantski cerkvi. Zanj bogoslužje ni bilo causa disciplinae kot
pri katoličanih, temveč causa fidei, in tisto, kar je bilo primerno in
preizkušeno v središču reformacije Wittenbergu, ni obvezovalo dru
gih.63 Tako je Luther v tej smeri dopuščal znatno svobodo, znotraj
katere so si posamezne dežele zlasti v drugem obdobju reformacije,
ko je njeno vodstvo prešlo v roke posvetnih knezov, po svoji vesti in
premisleku izoblikovale svoje lastne bogoslužne redove ter tak pre
mislek umestile tudi v lastne priročnike, ki so tako obredno razno
likost nazadnje kodificirali – v cerkvene redove posameznih dežel z
dominantno protestantsko cerkvijo. Najpomembneje pa je seveda
bilo, vsaj s teološke perspektive, da v reformirani maši ni bilo več
sledu o mašnem kanonu, ki ga je nadomestilo preprosto povabilo k
prejetju zakramentov. Poleg tega se je podoba maše spremenila še v
treh rečeh: opirala se je pretežno na Sveto pismo in je imela kar najbolj
pedagoški (katehetični) značaj, kajti z odpravo mašnega kanona se
je okrepil položaj evangelijev in listov; pridiga je bila obsežnejša kot
prej; cerkev pa ni bila več samo hram molitve in hvale Božje, temveč
je postala tudi predavalnica.
Najtehtnejše spremembe pa so se zgodile v cerkveni glasbi: a) pri
napevih, ki jih je intoniral duhovnik; b) v koralih, katere je izvajal
cerkveni pevski zbor, in c) pri pesmih, ki jih je pelo občestvo vernikov
v cerkvi. Luther je reformiral vse tri elemente.
Luthrov ključni imperativ v zvezi z besedami Svetega pisma je bil,
da je treba razodeto Božjo besedo razumeti. To je pomenilo, da je
morala zveneti jasno in razumljivo, toda tudi milozvočno in »nem
ško«, pa naj je bila na papirju – tam je to pomenilo, da je morala
biti prevedena v jasni, čisti in skladno z »naravo [Art] nemškega
jezika« izraženi besedi64 – ali pa izrečena ali zapeta. V tem primeru
je nemški reformator želel, da bi bila Božja beseda jasno in razločno
63 A. Rijavec, n. d., 46.
64 Prim. M. Luther, Poslanica o prevajanju, v: Martin Luther, Tukaj stojim. Teološko-
politični spisi, Ljubljana 2002, 50–55.
34
