Page 35 - Stati inu obstati, revija za vprašanja protestantizma, letnik VI (2010), številki 11-12, ISSN 1408-8363
P. 35
JONATAN VINKLER
artik ulirana, vendar pa je v njegovem času v hiši Božji lepše zve
nela peta kot govorjena beseda. Vzrok za to kaže vsaj deloma pripi
sati arhit ektoniki in akustiki cerkva,65 toda Luther je želel kljub
temu še dodatno poudariti komponento besedila pri petju. Tako
mu je bilo veliko do tega, da bi enemu zlogu teksta ustrezal en sam
ton melodične linije, orgle pa naj ne bi bile tako bučne, da bi med
bogoslužjem preglasile péto besedo. Zato so se uporabljale kot anti
fonična spremljava in deloma od tod tudi primat petja nad muzi
ciranjem v protestantskem bogoslužju. Besedila posameznih evange
lijev tudi naj ne bi bila parafrazirana, poslednje besede Odrešenika na
križu pa tudi naj ne bi bile kolaž vsega tistega, kar o koncu pasijona
pišejo štirje biblični evangelisti. Toda pomen svetopisemskega bese
dila je bilo treba na nek način dodatno dramatično poudariti, kajti
gregorijanski napevi na besedila evangelijev in pisem so bili (z izjemo
glasovne gradacije navzdol ob koncu) precej monotoni. Zato je Luther
za pripovedovanje evangelistov, Kristusove besede in govor apostolov
predvidel različne glasovne registre. Srednji register je postavil visoko
in za njegov glas izbral tenor. Le-to je pojasnil z dejstvom, da tenor
poje le uvodno temo in da si mora vsak duhovnik melodijo pre
transponirati tako, da bo pri petju liturgije ustrezala njegovemu
glasovnemu obsegu. Spremenila pa naj bi se tudi raba modusov:
šesti naj bi rabil za petje evangelija, kajti Kristus da je bil poln veselja,
osmi modus pa naj bi prišel do veljave pri petju verzov iz apostolskih
pisem, kajti nemški reformator je štel npr. sv. Pavla za razmišljujočega
in zamišljenega.66 Vsi ti Luthrovi napori, ki jih je posvetil glasbi kot
spremljavi svetopisemskega besedila v nemščini, so odprili pot glas
benega razvoja k Bachovi kantati, pasijonu, oratoriju in maši v 18.
stoletju.67
Drugi element cerkvene glasbe, ki ga je zajela Luthrova reforma, je
bil koral za cerkveni pevski zbor. Pri tem je nemški reformator črpal
65 R. H. Bainton, n. d., 350.
66 Danes so v rabi številne (durovske in molovske) tonalitete, toda le dva modusa –
durovski in molovski. Intervali med toni so povsod isti kot v C-duru in a-molu
ter se ohranjajo s pomočjo višajev in nižajev. V 16. stoletju pa je bilo v rabi osem
modusov, ki so imeli vsak zase različno porazdeljene intervale med toni in so rastli
od osnovnega tona do oktave brez višajev. R. H. Bainton, n. d., 351.
67 Ernest Zaverský, n. d., 233–274.
35
artik ulirana, vendar pa je v njegovem času v hiši Božji lepše zve
nela peta kot govorjena beseda. Vzrok za to kaže vsaj deloma pripi
sati arhit ektoniki in akustiki cerkva,65 toda Luther je želel kljub
temu še dodatno poudariti komponento besedila pri petju. Tako
mu je bilo veliko do tega, da bi enemu zlogu teksta ustrezal en sam
ton melodične linije, orgle pa naj ne bi bile tako bučne, da bi med
bogoslužjem preglasile péto besedo. Zato so se uporabljale kot anti
fonična spremljava in deloma od tod tudi primat petja nad muzi
ciranjem v protestantskem bogoslužju. Besedila posameznih evange
lijev tudi naj ne bi bila parafrazirana, poslednje besede Odrešenika na
križu pa tudi naj ne bi bile kolaž vsega tistega, kar o koncu pasijona
pišejo štirje biblični evangelisti. Toda pomen svetopisemskega bese
dila je bilo treba na nek način dodatno dramatično poudariti, kajti
gregorijanski napevi na besedila evangelijev in pisem so bili (z izjemo
glasovne gradacije navzdol ob koncu) precej monotoni. Zato je Luther
za pripovedovanje evangelistov, Kristusove besede in govor apostolov
predvidel različne glasovne registre. Srednji register je postavil visoko
in za njegov glas izbral tenor. Le-to je pojasnil z dejstvom, da tenor
poje le uvodno temo in da si mora vsak duhovnik melodijo pre
transponirati tako, da bo pri petju liturgije ustrezala njegovemu
glasovnemu obsegu. Spremenila pa naj bi se tudi raba modusov:
šesti naj bi rabil za petje evangelija, kajti Kristus da je bil poln veselja,
osmi modus pa naj bi prišel do veljave pri petju verzov iz apostolskih
pisem, kajti nemški reformator je štel npr. sv. Pavla za razmišljujočega
in zamišljenega.66 Vsi ti Luthrovi napori, ki jih je posvetil glasbi kot
spremljavi svetopisemskega besedila v nemščini, so odprili pot glas
benega razvoja k Bachovi kantati, pasijonu, oratoriju in maši v 18.
stoletju.67
Drugi element cerkvene glasbe, ki ga je zajela Luthrova reforma, je
bil koral za cerkveni pevski zbor. Pri tem je nemški reformator črpal
65 R. H. Bainton, n. d., 350.
66 Danes so v rabi številne (durovske in molovske) tonalitete, toda le dva modusa –
durovski in molovski. Intervali med toni so povsod isti kot v C-duru in a-molu
ter se ohranjajo s pomočjo višajev in nižajev. V 16. stoletju pa je bilo v rabi osem
modusov, ki so imeli vsak zase različno porazdeljene intervale med toni in so rastli
od osnovnega tona do oktave brez višajev. R. H. Bainton, n. d., 351.
67 Ernest Zaverský, n. d., 233–274.
35
